Nekaj je podtaknil
“Po dvoletnem raziskovanju že lahko zapišem: Slavko Furlan - Slavc je bil in ostaja velika likovna enigma,” je zapisal Bojan Maraž, avtor filma o akademskem slikarju Slavku Furlanu (22. marec 1952 - 22. oktober 2007). Vsekakor je bil “veliki manipulator”, kakor ga je označil Marko Brecelj. Lahko je bil to in ono in vmes še kaj drugega. Premiera 90 minutnega celovečernega, dokumentarno igranega filma LOV_e, Kariera akademskega slikarja S. Furlana is Šompetra bo v torek ob 20.15 v Kulturnem domu v Novi Gorici.
ŠEMPETER PRI GORICI > “Podtaknil nam je zgodbo, ki ji še ni videti konca. Vse, kar vemo o Slavcu je maska, pod katero se skriva takšna ali drugačna resnica. Nekoč je izjavil 'Vam bom že pokazal boga, da boste še po moji smrti razmišljali, kaj sem hotel povedati.' To je izjava, ki se zrcali v njegovih delih, saj je v slikah uporabljal tehniko nizanja plasti, včasih tudi do petnajst. V teh plasteh je skril zgodbe, kar je tipičen trik evropskega slikarstva. Če je temu tako, se tukaj skriva velika zgodba. Če pa je to samo 'revanž', imamo opravka s provokacijo in v tem primeru ga je potrebno gledati kot otroka svojega časa, časa hipijev in rokenrola,” meni Bojan Maraž, avtor filma in vodja projekta Slavko Furlan, ki se zadnji dve leti aktivno posveča raziskovanju dela in življenja umetnika, pa ne le zato, da bi ga postavil na piedestal (kjer Slavc že ves čas sedi), pač pa da bi obelodanil njegov genij, ga ovrednotil, promoviral v svetu.
Avtor filma: Bojan Maraž, producent: Kulturni dom Nova Gorica, izvršni producent I.C.D. co.th, direktor fotografije: Rajko Bizjak, kamera: Lucija Šiftar, Marko Cafnik, zvok: Goran Bertok, montaža: Miha Hvale, grafika: Bojan Maraž, Miha Hvale, organizator/raziskovalec: David Kožuh, strokovni sodelavec: Jože Dolmark, scenarij za igrana prizora: Bojan Maraž in David Kožuh, igralci: Ivo Barišič (Slavc), Teja Glažar, Janez Zore, Janez Kodre, Miha Vičič, arhivski posnetki: Jože Dolmark, Valentin Pečenko, Miha Hvale, Arhiv Televizije Slovenija.
Film - tretja faza večletnega projekta
Maraž vidi v Furlanu ljudskega slikarja, v smislu tematike, ki je vselej vezana na človeka. Ena in izjemno močna je tema erosa, ljubljenja, spolnosti; druga tema je družbeno kritična in zadeva Slavčev odnos do soljudi, kjer je razkrinkaval dvoličja in nesposobnosti, in tu je znal biti sarkastičen in žaljiv. A, kot pravi avtor filma, to je film o Slavcu kot človeku in ne toliko film o njegovem slikarstvu. Umetniško plast bodo likovni kritiki preučevali prihodnje leto. Projekt je namreč štiri stopenjski. Začeli so s tiskovno konferenco na Biškutu, kjer so obelodanili začetek zbiranja informacij in podatkov o Furlanovih delih ter najavili retrospektivno oziroma vsaj pregledno razstavo. Nato so vzpostavili spletno in facebook stran, kamor so se stekale informacije, na tretji stopnji je nastal dokumentarno igrani film, prihodnje leto pa pričakujemo razstavo in poglobljeno likovno analizo njegovih del. Tudi z nadaljnjimi načrti je Maraž ambiciozen, saj ga, če bodo seveda možnosti za to, namerava predstaviti v svetovnih prestolnicah.
Zgodba je nora
Film ni zastavljen kronološko, pač pa kontradiktorno, kakor je tudi sam umetnik zastavljal življenje. Nizajo se trditve, ki se v naslednjem trenutku demantirajo. “Več kot trideset ljudi pripoveduje zgodbo, ki je malo nora,” pravi Maraž in dodaja, da film, ki sta ga finančno podprli novogoriška in šempetrska občina ter sponzorji, ne bi mogel v nastati v takšni obliki brez pobude in pomoči Jožeta Dolmarka, Slavčevega prijatelja, ki je za film prispeval svoje arhivske - dragocene in redke - posnetke umetnika samega.
Direktor fotografije je Rajko Bizjak, ki je poudaril, da gre za celovečerni dokumentarno igrani film. Običajni celovečerni filmi stanejo od 130 do 200 tisoč evrov, pričujoči film pa je ekipa štirih ljudi naredila za 17.500 evrov. “To je res javno zasebno partnerstvo, v katerem zasebniki dajo več kot javnost,” je povedal Bizjak in dodal, da so za film porabili 15 snemalnih dni. Pravi, da je med snemanjem Furlana tudi sam spoznal v drugi luči. Prej ga je omalovaževal, sedaj ga ceni.
Montažo je opravil Miha Hvale, montirali so v Bangkoku, Hvale, ki prihaja iz Ljubljane, Slavca prej ni poznal, in kot pravi, se ni zavedal, v kako veliko zgodbo se spušča: “V njem sem spoznal toplo osebnost, a ko sem slišal zgodbo, kako je z dvema revolverjema prišel v lokal in prestrašil italijanske goste, ker mu niso hoteli dati pijače, sem videl, da gre za posebno osebo.”
David Kožuh, sicer umetnostni zgodovinar, je opravil raziskovalno delo in skrbel za organizacijo. Povedal je, da je celoten film podkrepljen s številnimi fotografijami in reprodukcijami Slavčevih del. Mnoga izmed teh so bila ponovno odkrita prav med terenskim raziskovanjem njegovega opusa in življenja. V tem času pa je bila dopolnjena tudi umetnikova biografija, ki se je dogajala med Ljubljano, Koprom, Benetkami, Jugoslavijo in Šempetrom, polna zasukov, padcev pred vzponi, ki pa nedvomno priča o tem, da se do konca ni vdal.
KLAVDIJA FIGELJ
