Nekatere stvari so večne
Josip Korošec se nikoli ni šolal na likovni akademiji, niti ni risal za razstave. Preučuje stare kulture, s črto raziskuje, v precizni risbi meditira. Črta je po njegovo najbližja času, njegove perfektne risbe pravijo, da so nekatere stvari večne.
AJDOVŠČINA>Skulpture starega veka, detajli baročne arhitekture, lebdeči angeli, kupola ljubljanske stolnice, akantov list, granatno jabolko in drugi motivi, ki jih vidimo na risbah profesorja starega veka Josipa Korošca (1941), so elementi, ki so preživeli svoj čas in prešli v večnost.
Josip Korošec se je v družini arheologov rodil v Sarajevu, preko Beograda nato prišel v Ljubljano, kjer je doktoriral. Med drugim je predaval stari vek na katedri za umetnostno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti, več časa pa vodil Restavratorski center Slovenije, tudi med obnovo ljubljanske stolnice.
Podobno je z njegovo risbo kot obrtno veščino, ki stoletja mirno pluje svojo pot skozi viharje umetnostnih trendov. V tistem smislu, pravi dr. Mikalvž Komel, kot so razumeli disegno v renesansi. “Risba omogoča oblikovanje misli, ki brez nje ne bi mogle biti izoblikovane.” Pri Korošcu tako vidimo, kako risba vodi misel, ostri opazovanje in oblikuje senzibilnost: “Mislim pa tudi, da ga v tistih risbah, pri katerih segajo dotiki drobnih črt najdlje v neznano, zanima neke vrste aklimija,” še zapiše Komelj.
Druga razsežnost njegovega ustvarjanja odpira poglavja herbarijev in bestiarijev, ki že od nekdaj privlačijo ustvarjalce, da se na poligonu preizkušajo v natančnem obnavljanju oblik in kombinacij, a po drugi strani nudijo prostor tudi za kipenje domišljije. Kot beremo pri svetovno poznanemu umetnostnemu zgodovinarju Jurgisu Baitrušaitisu, je “človek sestavljen iz elementov vesolja in ima lastnosti vseh živali, toda samo v popolnem človeku se zlijejo vse oblike. V večini primerov prevlada ena žival,” piše ta pronicljivi litvanski mislec s sorbonskim doktoratom.
Istenje človeka in živali izvira iz daljne preteklosti, od antike pa tudi pojmovanja, ki so povezovala telo in dušo. Med strastnimi preučevalci je bil tudi Charles Le Brun, prvi kraljevi slikar, ki je Akademiji razodel sistem, geometrijsko metodo, ki je izmerljiva (in jo vidimo tudi na pričujoči risbi Josipa Korošca). “Človekov duh in naravo živali lahko izmerimo s kotom, ki ga tvorita premici, ki tečeta skozi os oči.” Če se kot oblikuje na nosu, osebek navdihuje plemenite strasti, če se dviguje na čelo, pomeni sramotne nagone. In tako dalje po sistemu naprej do premic, ki kažejo stopnjo poguma, krvoločnost, bistroumnost, razum ...
KLAVDIJA FIGELJ