Neodvisnost je najdragocenejša svoboda
Ivo Prančič (1955) je v treh desetletjih razvil svoj, poseben koncept slike. V začetku je iskal predmet, ki ga je želel oblikovati, meni kustos Andrej Medved, sčasoma je to opuščal in na svojih platnih dal prostor geometriji -ta prevladuje še zlasti na njegovih zadnjih delih.
PORTOROŽ, PIRAN > Najnovejša dela so bila razstavljena v Monfortu, starejše Prančičeve slike pa so do konca marca na ogled v piranski Mestni galeriji.
Po kustosovih besedah opus Iva Prančiča povezuje simetrija, simetričnost, ki odgovarja neki popolni harmoniji oziroma matematični lepoti.
Prančič je Akademijo za likovno umetnost končal leta 1982 - diplomiral je pri Gustavu Gnamušu, pri katerem je dve leti kasneje končal tudi specialko - in je nosilni predstavnik svoje generacije. Pripada visokemu modernizmu; transavantgarda in nova podoba ga nista nikoli zanimali. In kako je bilo vztrajati pri svojem pred 30. leti, ko se je vse vrtelo okrog figure in Nove podobe? ”Takrat sem bil sanjaško naiven, neslo me je tja, kamor me je zanimalo, vse okoli mene pa je bilo figuralno. Figura me dejansko ni nikoli zanimala. Priznam, malo sem se čudno počutil, posledica tega, da sem vztrajal, je bila tudi to, da v tistem času nisem bil vključen na skupinske razstave. Je pa pomembna tudi neodvisnost, ki je najdragocenejša svoboda, ki jo človek, umetnik pa sploh, lahko ima,” se Prančič spominja svojih začetkov.
V 80. in 90. letih ga je zanimala predvsem snovnost slike. Na platna je “nalagal” trakove tekstila, pliša, raziskoval slikovno površino in se igral z reliefnostjo. Slikovna površina teh njegovih del se je razlezla, s postopnim debeljenjem stranic podokvirov je tako oblikoval telo slike, med drugim lahko preberemo v uvodu, ki ga je Andrej Smrekar napisal v Prančičevo monografijo. Ta je izšla lani, ob razstavi, ki je bila na ogled v Cankarjevem domu.
Za Prančičevo ustvarjalno oziroma umetniško pot pa je ključna razstava, ki jo je leta 1999 postavil v ambientu nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki. Takrat se je veliko ukvarjal s postavitvijo: izkušnja s tamkajšnjo spomeniško arhitekturo je prvič aktualizirala velikost podobe zaradi položaja slike v prostoru, ki je postavljal svoje pogoje. “Tedaj so Prančičeve slike postale poliptihalne, njihovo obliko in razmerja pa je narekoval razstavni prostor,” je še zapisal Smrekar.
Medved meni, da Prančič z “nadnaravno senzibilnostjo obvladuje barvo,” in poudarja, da gre za slikarja, ki je suveren tako na velikih kot malih formatih. Ogromni poliptihi in mala platna, nekakšne blazinice, je Prančič razstavil tudi v Monfortu, sam pa vselej določi tudi postavitev svojih del. “Le tako lahko vlečem likovno nit, dialog med slikami. Želim jih postaviti tako, da so druga z drugo v dialogu, v likovnem odnosu,” pravi slikar.
Pregledno razstavo so v Obalnih galerijah postavili v dveh razstaviščih: ob Mestni galeriji, kjer se gledalec sreča s Prančičevimi starejšimi deli, so bila slikarjeva novejša dela na ogled v Monfortu. Ta del razstave, žal, ni več odprt, saj je streha razstavnega prostora začela zamakati. Dela so tako pred dnevi umaknili, prostor pa do nadaljnjega zaprli.
Njegova najnovejša dela so platna, velika več metrov. Kot pravi, se je za takšne formate odločil, ko je dobil zeleno luč za razstavo v Cankarjevem domu, kjer je prostor dovolj velik, da vanj - tako kot kasneje tudi v Monfort - postavi takšna dela. “Srečo imam, da delam v Goriških Brdih, v ateljeju gospoda Bažata. Največje formate sem naredil tam, v svojem ateljeju jih ne bi mogel, ker je enostavno premajhen,” pravi slikar in dodala, da so takšni formati izziv za vsakega avtorja. Za ilustracijo pove še, da je večino dela opravil na tleh, horizontalno: “Ležal sem na slikah, in to je bilo čudno početje, kot bi plaval na lastnih platnih.”
Svojih del domala nikoli ne poimenuje. To je storil le pri enem od začetnih ciklov: “Tistemu sem dal ime Kariokineza. To je biogenetski izraz za proces, v katerem se živo bitje povzdigne na višjo raven, na primer buba v metulja. Pravzaprav bi lahko s tem izrazom poimenoval vse cikle, saj gre pri ustvarjanju za to, da želimo biti boljši, priti na neko višjo raven od te, ki smo jo dosegli.”
In čeprav klasično sliko razglašajo za mrtvo že od ruske avantgarde, ji Prančič ostaja zvest: “Morda je vprašanje, zakaj prav slika, bolj aktualno za mlajše generacije. Mislim, da je umetnost in, seveda, tudi slikarstvo, eden od načinov boja proti realnosti. Ena od nalog slikarstva je tudi to, da odpira drugačne, nove prostore, ne pa da posnema realnost. Danes se favorizira umetnost, ki je angažirana in družbeno kritična, kar je čisto v redu in prav, ampak to mi zveni kot neka zapoved, in potem hitro postane mainstream. Vsebina te angažiranosti se zato velikokrat spreminja v formo in neki aktualistični pragmatizem.”
Njegovo raziskovanje telesnosti slike v zgodnjem obdobju je določilo tudi barvno skalo. Rdečkastih, rjavih, “mesenih” barv v njegovem slikarstvu že nekaj časa ni več. V zadnjem obdobju, ko je še izraziteje stopil v polje geometrije, se je znašel v drugačnem slikarskem podnebju. Barvna skala se je zreducirala, ne zanimajo ga več toliko odnosi med barvami, ampak predvsem dramaturgija kontrasta. In tega je na Prančičevih novejših delih, tako kot geometrije, veliko. Izjemno zanimiva je tudi dinamičnost slik: dajejo vtis gibanja, skorajda vrtenja. Slikar pravi, da je na teh ogromnih platnih poskušal loviti čas v prostoru in hitrost v času.
Na Prančičevih novih delih pa gledalec opazi nov, sicer majhen, a ne nepomemben element - črko: “Na teh delih sem uporabil tipografijo starih pisalnih strojev, ki se ne uporabljajo več. Danes živimo v svetu digitalne, računalniške tipografije. In ker za sliko že dolgo govorijo, da je mrtva, da je relikt preteklosti, sem namenoma izbral staro tipografijo, s katero pa vseeno še lahko kaj povemo.”
Ivo Prančič na ogromne poliptihe črke največkrat odtisne naključno, ne da bi jih zložil v besedo s pomenom. A tudi tu se pojavi izjema - na več slikah gledalec odkrije besedico welcome - dobrodošli.
MAKSIMILJANA IPAVEC
