“Neokorna” Pisma Sv. Nikolaju

KOPER> V prvih dneh predvajanja so Pisma Sv. Nikolaju privabila približno 6.000 gledalcev, kar je glede na slovenske kino trende zelo spodbudna številka.

”Pisma Sv. Nikolaju bi se lahko na Poljskem povzpela še višje, trenutno zasedajo sedmo mesto najbolj gledanih poljskih filmov vseh časov. Prva mesta namreč zavzemajo zgodovinske drame, posnete po romanih izpod peresa Henryka Sienkiewicza. Projekcije omenjenih filmov so obvezne za osnovnošolsko in srednješolsko mladino na Poljskem,” je o silnem uspehu svojega zadnjega filma pripovedoval energični režiser Mitja Okorn, ki očitno ne razmišlja o vrnitvi v Slovenijo. “Nad slovensko filmsko produkcijo sem že zdavnaj obupal, zato sem po svoje filmske sanje odšel na Poljsko,” je povedal za Primorske novice.

Njegovo obetavno kariero na Poljskem je “zakrivila” serija glasbenih videospotov, reklam in dve sezoni zelo uspešne televizijske serije 39 in pol, ki je podrla vse rekorde gledanosti. Razlog, ki je botroval uspehu serije, zagotovo tiči tudi v dejstvu, da naivne scenaristične rešitve Okornu nikakor niso pogodu. Zato je korenito posegel v scenarij 39 in pol, pa tudi k filmu Pisma Sv. Nikolaju je pristopil zelo “borbeno”. V sodelovanju z ameriškim scenaristom Samom Akinom in po vrsti pogajanj s producenti (v igri je bilo dva milijona evrov zasebnega denarja), je namreč dosegel številne spremembe prvotnega scenarija. Ena od posledic je bila tudi to, da se izvirna scenarista pod končni izdelek nista želela podpisati.

Na snemanju Pisem Sv. Nikolaju je Okorn marsikateremu sodelavcu povzročal sive lase, občutno je prekoračil prvotni proračun, porabil je več filmskega traku kot direktor fotografije Stevena Spielberga, a kot kaže si poljski producenti sedaj zadovoljno manejo roke in Okornu ponujajo vrsto novih projektov.

Več o zakulisju snemanja zadnjega filma, o poljskem filmskem poslu in o zelo kritičnem Okornovem odnosu do slovenskega filma boste lahko prebrali v intervjuju, ki bo objavljen v petkovem 7. valu.

Gledamo

Nenaklonjene kritike so zadnjemu filmu Mitje OkornaPisma Sv. Nikolaju pripisale, da je popoln rimejk britanskega filma Pravzaprav ljubezen(Love Actually), ki ga je leta 2003 zrežiral Richard Curtis. Razen predbožične evforije, prepleta več življenjskih zgodb in žanra, ki sta mu oba režiserja zelo zvesta (božična romantična komedija), med filmoma ni večjih podobnosti.

Okornov film je v scenarističnem smislu veliko bolj mil, medtem ko Curtis v božično romanco vplete tudi politični moment (prijateljevanje med Tonyem Blairom in Georgeom Bushem mlajšim), britanski šovbiznis ... Toda če je Pravzaprav ljubezen sprva zelo simpatična štorija o trku različnih značajev, postane konec s sila idealiziranim razpletom romance med britanskim prvim ministrom in njegovo asistentko neznosno negledljiv. Okornu kljub bolj milemu in konvencionalnemu tonu uspe vzdrževati enakovreden tempo tako v prepletu različnih življenjskih zgodb kot v njihovem razpletu. V mozaik zgodb vplete radijskega voditelja, ki uspe ženski spol očarati samo prek radijskih valov, policaja pogajalca, ki se je popolnoma predal svojem delu in zapostavil svojo družino, tu pa so še nepogrešljivi lomilec ženskih src, ledeno hladna lastnica radijske postaje in njena noseča sestra samohranilka, poljski japi, ki na božično družinsko večerjo ni še nikoli pripeljal svoje boljše polovice, in nenazadnje še trije hudomušni otroci, ki imajo pomembno vlogo pri krojenju končnega, kakopak srečnega razpleta.

Okorn je naredil polnokrvno božično romantično komedijo, ki ljubitelje tega žanra ne bo razočarala. Za vse tiste, ki jim bo ob ogledu filma drastično poskočila raven sladkorja v krvi, pa velja pripomniti, da je romantična komedija vendarle najtrši oreh med filmskimi žanri.

BILJANA PAVLOVIĆ