Nepomembni in svobodni

LOKEV > Zbrane sta v jami nagovorila tako ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar kakor predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina, ki je izročil nagrado vilenica češkemu pisatelju Jáchymu Topolu (1962).

Lavreat se je prisrčno zahvalil z duhovitim govorom v maternem jeziku, na platnu pospremljen tako s slovenskim kakor angleškim prevodom. Uvodoma je dejal, da ga je nagrada očarala, obenem pa obremenila z dvomi, ali si jo zasluži. “Precej verjetno je namreč, da sem egomanijak, sebičnež, ki se posveča pisanju, in morda vsega tistega, kar se dogaja zunaj sveta črk, ne dojemam v čisto jasni luči,” je dejal. “Ampak dali ste mi to čudovito nagrado, vzbudili velikansko veselje, temu pa je seveda sledil val mrcvarjenja samega sebe in očitkov ... to bom rajši razumel tako, da gre bolj za vašo odgovornost, in si ne bom več belil glave.”

Na gradu Štanjel so v soboto po dopoldanskem literarnem branju podelili kristal Vilenice. Letos sta ga prejeli pesnica Blerina Rogova Gaxha (1982) s Kosova in slovenska pisateljica Polona Glavan (1974). Prva je žirijo prepričala s “podobami, ki odsevajo travme ljudstva”, druga pa z “drznostjo in brezkompromisnostjo pisanja”. Žirija je nagrajenki izbrala med enajstimi avtorji, ki so se predstavili v zborniku in na literarnih branjih. Pisanje obeh po mnenju žirije razkriva moč literature, da postane testament časa, in izraža globino človeškega duha, ki z jezikom domišljije presega trenja zgodovine. Nagrajenki sta prejeli kipec akademskega slikarja Damjana Švare in priložnost, da nastopila na irskem festivalu Cúirt.

Raje se je spomnil, kako se je pred nekaj leti potepal po Primorski, po Krasu in Posočju, kjer je iskal sledi za svojimi tremi predniki, vojaki, starimi okrog dvajset let, ki so na naših tleh padli med soško fronto. Takrat je v nahrbtniku s sabo nosil Haškovega Švejka, se je spomnil in omenil še nekaj knjig, ki so spremenile svet: Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja, pa Kočo strica Toma, s katero je Harriet Beecher-Stowe pomagala uničiti suženjstvo, pa Kerouacovo “knjigo svobode” Na cesti, ki je v socializmu navdihovala tudi njega, najstniškega upornika, in seveda Solženicinovo Otočje Gulag, delo, ki “je Sovjetski zvezi strgalo masko z obraza in v času agresivne Rusije spet postaja obvezno branje”.

In kako je z literaturo danes, se je vprašal. “Mi, ki moramo brati in moramo pisati, najverjetneje zato, ker smo egomanijaki, najbrž zato, ker smo genetsko obtičali v črkah, zdaj pogosto javkamo, da je literatura izgubila svoj pomen, da danes ni več mogoče ustvariti dela, ki bi šlo ljudem do živega, ki bi spremenilo podobo sveta,” je razmišljal. “Ali pa smo samo bedni pisatelji? Nekateri, recimo tudi jaz, trdimo, da nam je čisto vseeno zaradi tega predznaka ničevosti ali da je to celo sijajno! Saj je po vseh krutih totalitarizmih, ki so iz literatov naredili propagandiste ali zapornike, ravno nepomembnost tista prava svoboda.”

A tudi o tem - jasno - ni čisto prepričan.

ANDRAŽ GOMBAČ