Neskončno urejen kaos
V cerkvi Device Marije v Bovcu je na ogled razstava, ki uvaja zanimivo srečanje sakralne in sodobne umetnosti. Predvsem pa iz nje razberemo, kaj za sodobnost pomeni sveto. Slikar Darko Slavec v odgovor ponudi absolutno veličino barve in svetlobe. Ponudi univerzum. In boga.
BOVEC > Gre za projekt z naslovom Ars loci. Umetnost v prostoru svetega, v okviru katerega se predstavljajo izbrani umetniki in umetnice, ki na sodoben način interpretirajo sakralne oziroma verske vsebine. “S premišljeno postavitvijo likovnih del v cerkveni prostor, ki ima sicer liturgično in kulturno funkcijo, želimo ustvariti začasno celostno umetnino,” pravi kustosinja Monika Ivančič Fajfar, ki razstave pripravlja skupaj z Društvom ARS Bovec.
Darko Slavec (1951), po rodu iz Orehka pri Postojni, je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta pri prof. Jelisavi Čopič. Študij je nadaljeval na slikarski specialki in leta 1977 diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici. Istega leta se je vpisal še na grafično specialko in leta 1980 diplomiral pri prof. Bogdanu Borčiču. Do sedaj je pripravil 149 samostojnih slikarskih razstav, zaposlen je kot redni profesor za risanje in slikanje na Katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil Oddelka za tekstilstvo Naravoslovno tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Poučuje številne predmete s področja likovne umetnosti, oblikovanja in fotografije. Je soustanovitelj Visoke strokovne šole za risanje in slikanje v Ljubljani in je bil profesor na tej šoli od njene ustanovitve leta 1990 do leta 2010. V letu 2009 je bil o njegovem ustvarjanju na RTV Slovenija posnet dokumentarni film Od kruha do zvezd. Živi in dela v Ljubljani.
Doslej so v okviru projekta v tem poznogotskem ambientu razstavljali trije avtorji, Štefan Turk z razstavo Portae aureae, Evgenija Jarc z Zlatimi ženami, Matej Metlikovič z razstavo Vse barve ljubezni, letošnje poletje pa Darko Slavec, ki razstavlja pod naslovom DEUS.
Slavec svet sakralnega ali celo samega boga (deus) poišče v univerzumu. Zanimivo pri vsem tem pa je, kako s svojim slikarskim čopičem pride do narave same, kako jo zaobjame. Univerzalni zakon narave utelesi, in sicer tako, da “barvne pigmente dojema kot atome vesolja ali celice organizma, najmanjše delce, ki gradijo kozmos slike,” piše Ivančičeva. In ker so v najmanjšem delčku vsi elementi celote, je navidezen kaos prelivajočih se barv in odtenkov neskončno urejen.
A slikar gre še dlje v raznolikost posameznih pigmentov, kar tvori bogastvo vsega, kar je. Pigment ima namreč “specifične lastnosti, ki pogojujejo njegovo vedenje: nekateri so samozavestni, bahavi in agresivni, drugi se teže branijo in se hitreje zlijejo s prvimi. Prav tako so različno težki in gibljivi, različno žarijo in se sušijo različno dolgo časa. Življenje pigmentov se podreja zakonom narave in je podobno življenju ljudi in družb, zato je z njimi mogoče ponazoriti vesoljni prostor,” pojasnjuje Ivančičeva.
Slikar je v ta namen razvil posebno tehniko kapljanja barve, ki je izredno natančna in nadzorovana in ne dopušča niti najmanjše napake. Že drobna površnost bi lahko uničila žarenje pigmenta, živost barv in življenje slike. Prelivanje barv nadalje ustvarja gibanje, žarenje osvaja prostor, temno jedro na nekaterih slikah ponazarja skrivnost, ki počiva v centru vsega. Statično središče kompozicije pomeni točko večnosti, nespremenljivosti, stalnosti in večnega izvira svetlobe, nenehno gibanje na obrobju pa govori o spreminjanju, nepredvidljivosti in minljivosti.
“Odnos med snovjo barvnega pigmentna in nesnovnim žarenjem barve lahko razumemo kot odnos med materialnim in duhovnim. Dvanajst platen velikih formatov cerkev Device Marije napolnjuje z absolutno veličino barve in svetlobe,” sklene Monika Ivančič Fajfar in še doda, da tako nastaja univerzalen prostor za razmislek in občutenje, za molitev in meditacijo, za doživljanje cerkvenega prostora, umetniških del in samega sebe. Razstava v Bovcu bo na ogled do konca avgusta, cerkev je odprta ob četrtkih in nedeljah od 19. do 21. ure ali po predhodnem dogovoru.
KLAVDIJA FIGELJ
