“Neverjetna pesem” Miklavža Komelja

IZOLA> Petek, deseti junij. Ura je že odbila dvajseto in dve minuti, a v baročni dvorani palače Besenghi degli Ughi v Izoli se branje nove “neverjetne pesmi” Nemi topot imenMiklavža Komelja še ni začelo. Dvorana je že bila polna, avtor je čakal še na morebitne zamudnike.

Dogodek je bil za pesniške sladokusce, saj je bilo v vabilu zapisano, da ga nikakor ne smemo zamuditi, saj bo približno tako, kot bi leta 1717 prišli poslušat praizvedbo nove Bachove fuge. Poznobaročni prostor, “tako primeren za branje pesmi, ki ima glasbeno strukturo”, kot je v uverturi dejal Komelj, se je v pričakovanju pogreznil v tišino.

Potem se je začel skoraj uro trajajoči Nemi topot imen, dah jemajoče branje pesmi, ki so ga le tu pa tam prekinjali ploski dlani in udarci roke ob prsi. Pesem, sestavljena iz 1111 anagramov (1001+110), ki jo je Komelj pisal tri leta in ki naj bi kmalu izšla kot del knjige Modra obleka (založba Zak) je, kot je dejal avtor, “nekakšna kabalistična fuga, nastala v pogovoru z Unico Zürn, Abrahamom Abulafio in drugimi bitji”.

“S to pesmijo,” je pojasnil, “sem hotel vzpostaviti neko novo razmerje do časa, onkraj linearnih samoumevnosti. Hotel sem priti do dna temu, kaj vse je latentno vsebovano v srečanju sedmih različnih črk, od katerih se jih šest ponovi. To pesem razumem kot slutnjo brezmejnih energij, ki so skrite v naši govorici - kot evokacijo teh energij, ki govorico v vsakem njenem trenutku vodijo onkraj vsake govorice.”

Aplavz ob koncu “topota besed” je bil dolg in pristen, avtor pa vidno blaženo vzhičen. ROBERT ŠKRLJ