Nezmerni in skromni

KOPER >Že ob popoldanskem prihodu v Koper, kjer so ga spremljali soustanovitelj benda, bobnar Srboljub Radivojević - Srba, ter kitarist Branislav Gluvakov - Bane in basist Dejan Ilić - Cvika, je spregovoril tudi za naš časopis.

> Kopru je lahko v čast, da vas gosti samo nekaj mesecev pred tridesetim rojstnim dnem vašega benda. Kako se danes počuti Van Gogh?

“Kakor da je na samem začetku! Ob vrnitvi v klube in nastopanju po Sloveniji, v Ljubljani in Kopru, v krajih, ki so za nas novo tržišče, se Van Gogh resnično počuti kot na začetku leta 1986. Nastopanje v klubu pred nekaj sto obiskovalci je zelo navdihujoče. Te atmosfere se nismo odvadili, spet smo si je zaželeli. V teh tridesetih letih se v nas pravzaprav ni nič spremenilo, prav tako ni nič zmanjšalo želje po nastopanju. Nasprotno, na odru smo bolj energični in nori, kakor smo bili na začetku. V vseh teh letih smo spoznavali drug drugega, rasli tako osebnostno kakor profesionalno, se učvrstili in se še bolj zavezali ideji, da svojo pot nadaljujemo brezkompromisno in iz albuma v album iščemo nov glasbeni slog. To nas ni utrudilo, nasprotno, še nikoli nas ni tako navdihovalo. Odkar imamo svoj studio, smo v njem vsak dan od osmih zjutraj. Van Gogh je že leta 1986 začel z vajami ob osmih zjutraj, in trideset let pozneje ni nič drugače.”

“Mediji se danes posvečajo resničnostnim šovom, zabavljaštvu, kjer je slava predstavljena kot nekaj, za čimer se mlad človek preprosto mora gnati. V resnici pa je slava hudičevo delo. Je neumnost!”

> Ampak že hitro po ustanovitvi ste si privoščili daljši, nekajletni premor.

“To so bila turbulentna leta. Mlad si, uporniški, pod vplivom staršev, tvoja vera v lastno vizijo je prešibka ... Norost v Srbini in moji glavi je dosegla, da sva se odrekla fakulteti, šolanju, vse obesila na klin in se odločila, da bova živela kot podnajemnika glasbe, od zdaj pa do večnosti in naprej. Vsaka ovira na tej poti naju je samo polnila z energijo. Zasedbo s prvega albuma je očitno hitro utrudilo spoznanje, da nič ne bo prišlo prek noči in da svoje otroške sanje, naj bodo kakršnekoli že, lahko uresničiš le, če se odrečeš vsemu. Ko se zdaj srečamo - še zmeraj smo v dobrih odnosih, zakaj pa ne -, nam nekdanji člani priznajo, da v odločilnem trenutku najbrž niso dovolj verjeli v svojo vizijo. Jaz pa pravim, da izgubiš samo tisto, čemur se odrečeš. Mi se mladostnim sanjam nismo odrekli, in po tej poti nadaljujemo še danes.”

> Naslov vaše najnovejše plošče je Neumeren u svemu (Nezmeren v vsem). Je to definicija rokenrola?

“To je naša življenjska drža, nekaj, kar nas poganja. Nezmerni smo bili in ostajamo, vendar si ob vsej tej nezmernosti nikoli nismo dovolili, da bi bili oholi, ne do življenja ne do ljudi, ki nas obkrožajo. Nam pa etika in slast nezmernosti še danes godita in nas poganjata v vsakem pogledu, pri vsem, kar nam ponuja življenje.”

> Učite takega obnašanja tudi sina?

“Ni potrebe, saj je svoje naredila že genetika. Jabolko ne pade daleč od drevesa.”

> Se tudi on ukvarja z glasbo?

“Naši otroci so nadarjeni za glasbo, a že od majhnega gledajo, kako živimo mi ... Nismo jih imeli komu puščati, zato so z nami potovali na turneje, spali v kovčkih za kitaro, za glasnimi Marshallovimi ojačevalci, se navadili na hrup in najbrž še pravočasno dojeli, da v tem našem globaliziranem svetu, ubožnem in ne ravno pravičnem, absolutni posluh ni odlika, ampak slabost. Četudi so glasbeno nadarjeni, so premišljeno izbrali drugačne življenjske poti, za katere bodo prej ali slej morali prevzeti odgovornosti in žeti sadove, tako dobre kakor slabe.”

> Že skoraj trideset let z odra opazujete mlade. So se kaj spremenili?

“So se! Tkivo se je spremenilo. Johnny je nekoč lepo rekel ...”

> Kateri Johnny?

“Štulić.”

> Seveda.

“On je naš glasbeni bog, človek, ob čigar glasbi smo odraščali ...”

> ... in ki je izginil.

“Johnny ne bo nikoli izginil.”

> Ampak z odra je izginil.

“Očitno je presodil, da je tako prav, da mu tako narekujejo njegova čutila in čustva. Biti na odru, to je danes zelo resna kategorija. Če si dostojanstven, veljaš za norega. In če ne pristaneš na kompromise, ne na ideološke ne na stilske, kakor v vseh teh 29 letih ni pristala skupina Van Gogh, potem si ustvarjen iz še bolj norega materiala. Mediji se danes posvečajo resničnostnim šovom, zabavljaštvu, kjer je slava predstavljena kot nekaj, za čimer se mlad človek preprosto mora gnati. V resnici pa je slava hudičevo delo. Je neumnost! Vse je zaman, če svojega dela ne opravljaš z ljubeznijo, pa naj si kuhar, pek, zdravnik, glasbenik, natakar ... Tudi danes imamo dragocene varuhe plamena, varuhe urbanega duha, ki se z modrostjo in kakovostjo upirajo slabemu okusu, žal pa mi je, da mediji mladino zasipavajo z nekakovostjo. Program hočejo ustvariti čim ceneje, to pa najlaže storijo tako, da pred kamere spustijo bedake brez imena in znanja. To jih ne stane nič, sponzor pa jim daje denar za gledan program. Poznamo to matematiko, a se zanjo ne menimo. Za nas je koncert pred petimi ljudmi v klubu enako pomemben kot nastop pred 50.000 obiskovalci na stadionu. Jasno, mladina se je spremenila, vendar me veseli, da na naših koncertih vidim mlade, skromne, s krasnimi nasmehi, ki jih ne moreš našminkati, s krasnimi očmi, ki ne potrebujejo raznobarvnih leč, s krasnimi pogledi, v katerih vidiš, da se vsak od teh mladih zaveda svojega trenutka in pomena.”

> So taki mladi tudi na odru?

“So! Zelo veliko mladih glasbenikov je k sreči nadarjenih, žal pa mi je, da se ob vsem trudu in odrekanju premnogi ne zavedajo, da je pomembna vsebina, ne forma. Poglejte, v Angliji je zdaj prava ikona Ed Sheeran, ki na oder prikoraka sam z akustično kitaro, pa trikrat napolni stadion Wembley! Ker ima dobre pesmi, kakršnih danes ni prav veliko.”

> Vi ste navdih velikokrat našli pri književnikih: pri Ivu Andriću, Vuku Karadžiću ...

“... Momčilu Nastasijeviću, Desanki Maksimović, pa pri Tinu Ujeviću ...”

> Veliko berete?

“Vse manj, saj sem sčasoma spoznal, da knjige lahko samo zapletejo preprosto življenje. Velika imena naše književnosti, na katera smo se ustvarjalno naslonili, so pod pesmimi zapisana iz spoštovanja. To so imena, ki jih ne smemo pozabiti! V svoje pesmi smo jih potegnili tudi zato: da bi jih odtrgali pozabi.”

> Je kdo že diplomiral iz literarnih sledi v vaših pesmih?

“Ne. Zakaj tudi bi, ni potrebe. Ta svet nam ničesar ne dolguje. Zadovoljni smo, da lahko živimo, kakor smo sanjali kot otroci. Da se razumemo: če bi želeli materialno boljše življenje, bi izbrali kako drugo pot. Ampak verjemite mi, negotovost, ki ji botruje revščina, je slajša. Ko si s poslom, v katerega verjameš, prigaraš svoj prvi dinar, ga res ceniš. Svoj vrt obdelujemo brez umetnih gnojil, zato na njem ne rastejo orjaški paradižniki, ampak tisti drobni ...”

> ... ki so veliko slajši.

“Tako je, sladki so in sočni. Takšni pač smo, preprosti. Kamorkoli gremo, nas sprašujejo, kako se počutimo kot edini bend, ki je prejel kar dve MTV-jevi nagradi za najboljši bend v regiji. A v svojem jedru smo zelo preprosti. Niti po vsem, kar smo doživeli, se nismo odrekli ekipi iz osnovne šole in naše telefonske številke, verjeli ali ne, vsa ta leta ostajajo iste, dostopne vsem. Nočemo biti vse tisto, kar hočejo biti drugi. Hočemo biti samo to, kar smo.”

ANDRAŽ GOMBAČ