Ni časa, da bi ležali s knjigo
“Branje ni samo nedolžno, lahko je tudi zlorabljeno, lahko je nevarno, lahko je orožje,” je v uvodu k razpravi Srednjeevropske pobude (SEP) na festivalu Vilenica, posvečeni osrednji festivalski temi Kdo bere?, dejala moderatorka Tanja Lesničar Pučko. In se pri tem navezala na besede nagrajenca Dževada Karahasana, ki je govoril o pisateljih, pri katerih iz človeških ran ne teče kri, temveč curljajo iz njih barve zastave.
LIPICA> Vsi beremo. Semiotična sposobnost in funkcionalna pismenost sta veščini, brez katerih ne bi preživeli, je na razpravi ugotovil švedski pisatelj Aris Fioretos.
MacKnjige
“A nekaj, kar beremo zato, da se nečesa naučimo, da v nečem napredujemo, ni literatura. Ne podcenjujem takšnih knjig in tudi sam posegam po njih, a to so besedila, ki jih ne moremo brati znova. Šele ko knjigo bereš znova, ko nisi več obremenjen z zgodbo, ali, denimo, razmerji med družinami v Tolstojevih romanih, dojameš nove razsežnosti, nove horizonte literature,” je nadaljeval Fioretos.
“Ni običajno, da bi se politiki udeleževali tovrstnih strokovnih razprav,” je začel častni gost okrogle mize, predsednik države Danilo Türk. In svojo prisotnost pojasnil z dvema razlogoma: “Prvi je političen: Slovenci smo narod kulture in knjige. Drugi je oseben, tema današnje razprave me zanima na povsem osebni ravni.” Ob prvem razlogu je nanizal vrsto podatkov, ki kažejo, da je branje v Sloveniji prepoznano kot družbeno pomembna dejavnost. In da ga dokaj uspešno vzpodbujamo. Pri čemer statistični podatki gotovo ne povedo vsega o branju in ne dajo odgovorov na mnoga odprta vprašanja. Ob drugem razlogu pa je, denimo, povedal: “Berem od sedmega leta. Takrat pod vplivom staršev, ki so od mene pričakovali, da bom prebral Tukididovo Peleponeško vojno. To mi seveda ni uspelo, z zanimanjem sem jo prebral nekaj let kasneje. Z leti se način branja spreminja. Dolgo sem se posvečal branju leposlovja, za kar pa mi v zadnjem obdobju vse bolj zmanjkuje časa.” Predsednik je še pozval h kupovanju slovenskih knjig.
“Ljudje berejo knjige, ki jim pomagajo, a nimajo več časa za to, da bi se pustili knjigi odnesti,” je prepričana bolgarska pesnica Kirstin Dmitrova. Čeprav so nove komunikacijske tehnologije izboljšale pisanje ljudi, pa hkrati jemljejo prostor knjigam: “Zelo trpi predvsem 19. stoletje s svojimi zajetnimi romani. Danes je čas za 'macknjige', knjige v slogu hitre prehrane.”
Pri spreminjanju odnosa do literature, ki ga močno krojijo tudi nove oblike komunikacije, internet, spletne socialne mreže, blogi, ne gre toliko za kontaminacijo jezika, je prepričana Dmitrova, ampak bolj za premike v dojemanju lastne identitete: “Oči ljudi so uprte k višjim in bolj oddaljenim ciljem. In temu ustrezno se spreminja narava nacionalnih literatur. Pripadnost narodni skupnosti se umika občutku pripadnosti generaciji.”
Kurja polt in utrip srca
Ko beremo, pozabimo na svoje telo, a hkrati knjiga v nas povzroči vrsto povsem telesnih odzivov. “Dobra literatura ti naredi kurjo polt,” je dejal Fioretos.
Makedonski pisatelj Blaže Minevski v književnosti sliši utrip srca. “Prijatelj, akademski glasbenik, me je posnel, kako tolčem z nogo, medtem ko berem svoja dela. In ugotovil, da sem v ritmu starih makedonskih pesmi v sedemosminskem taktu. Ritem srca je mističen, skriven odnos pisca do svojega besedila. Kasneje sem tudi sam osupnil, ko sem opazil, da vsebuje moja proza deseterce, torej ritem stare makedonske epske pesnitve,” je pojasnil Minevski, ki je prepričan, da pisateljev ritem prehaja tudi na bralca, “zato je glasno branje pozitiven trend.”
“Včasih je ritem književnosti premočan, včasih lahko pride do aritmije,” je duhovito opozorila Pučkova: “Morda bi morali nekatere knjige opremiti z opozorili, da niso za ljudi s šibkim srcem.”
Horizontale in rumeni imperializem
Vprašanje tega, kako in kaj beremo in koliko blizu srca spustimo knjigo, Fioretos domiselno poveže z razmislekom o telesnem položaju bralca. Užitek branja je najbolje okusiti leže: “S knjigo o tem, kako postati boljši menedžer, pa se nikoli ne uležete, temveč jo preberete sede.”
Del razprave je moderatorka posvetila tudi poučenemu branju, torej branju strokovnjakov in literarne kritike. “Pri nas ni literarne kritike, so le impresionistični spisi v dnevnem časopisju,” je o Makedoniji povedal Minevski. In o knjižnem trgu dodal še ugotovitev, ki prav gotovo velja tudi za Slovenijo: “Literatura, ki so jo nekoč prodajali v kioskih, je sedaj dobila svoj prostor v knjigarnah. Rumena literatura se obnaša zelo imperialistično in izriva domače avtorje.”
VESNA HUMAR