Ni intelektualni režiser, ampak obrtnik

TRST > Sergio Martino je bil z bratom, znanim producentom Lucianom Martinom pojem italijanske popularne kinematografije in filmske industrije v sedemdesetih in osemdesetih letih. “To so bili zlati časi za italijanske filmarje. Nismo imeli nikakršnih težav s pridobivanjem denarja, po dvajsetih letih dela smo se lahko upokojili, prav italijanski žanrski film pa je omogočil razvoj filmske industrije v Italiji, povsem primerljive s tisto v Združenih državah Amerike,” je v četrtek pred podelitvijo nagrade dejal Sergio Martino. V tem obdobju so v Italiji na leto posneli tudi po 350 filmov, kar pomeni, da je skoraj vsak dan v italijanske kinematografe prišel en nov italijanski film.

Sergio Martino se je na primer podpisal pod 66 filmov, ki so bili zelo priljubljeni pri gledalcih, pri filmskih kritikih pa ni imel te sreče. A to se ga ni nikoli preveč dotaknilo. “Največja pohvala, ki sem jo v tistih letih dobil, je bila ta, da me je eden od kritikov oklical za dobrega obrtnika,” je dejal in dodal, da ni nikoli pripadal kasti intelektualnih režiserjev. Martina je sicer zelo težko “popredalčkati” znotraj žanrskega filma, saj je najprej začel s tako imenovanim “giallom”, nato se je podal v svet seksi komedij s še bolj “seksi” naslovi, nadaljeval pa s kanibalskimi filmi oziroma splatterji, postapokaliptičnih filmi ... Martina so začeli ponovno odkrivati goreči ljubitelji žanrskega filma, kot so Quentin Tarantino, Eli Roth in Jaume Balaguerò, in danes ga uvrščamo ob bok italijanskim legendam žanrskega filma, kot so Dario Argento, Antonio Margheriti, Enzo G. Castellari ter Mario in Lamberto Bava.

Včeraj so s slavnostno podelitvijo nagrad v gledališču Rossetti tudi sklenili 17. izdajo festivala. V tekmovalni kategoriji najboljši znanstvenofantastični celovečerec je slavil poljski The Man With the Magic Box, za najboljši evropski fantastični celovečerec so razglasili madžarski Loop, za najboljši kratkometražc pa The Last Schnitzel.

BILJANA PAVLOVIĆ