Ni nas zanimala resnica, ampak osebna zgodba
Zgodovinarka dr. Kaja Širok je v petek zvečer v novogoriški knjižnici predstavila knjigo Kalejdoskop goriške preteklosti. Zgodbe o spominu in pozabi. Naslednjega dne so na Trgu Evrope odprli Topografije spominov, (virtualni) muzej na prostem.
NOVA GORICA>Čeprav dogodka obravnavata obe strani meje in spodbujata k poznavanju drugega, se je prvega udeležilo slovensko, drugega pa skoraj izključno italijansko občinstvo.
V pogovoru z Borisom Ugrinom ter pred polnim avditorijem, je dr. Kaja Širok, zgodovinarka in italijanistka, sicer pa direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, povedala, da v svoji raziskavi, ki temelji na preučevanju spomina in ustni zgodovini, izhaja iz obmejnega prostora. “Vedno me je zanimalo, kako je meja nastajala, kako je to vplivalo na odnos do drugega, kajti to obdobje je zaznamovalo naš prostor.” Zanimal jo je način, kako ljudje dojemamo obmejnost. “Na to vprašanje ni moč odgovoriti z arhivskimi viri, edini način je s samorefleksijo in da začneš spraševati ljudi okoli sebe,” pravi Širokova in še doda, da ju pri raziskavi, ki sta jo opravljala skupaj z italijanskim kolegom Alessandrom Cattunarjem, ni zanimala (zgodovinska) resnica, ampak osebne zgodbe ljudi. “Zanimalo me je, kako se ljudje določenega dogodka spominjajo in na kakšen način so ti spomini danes arhivirani.”
Zgodbe intervjuvancev je Širokova podala tako rekoč v dobesednem prepisu, torej v narečju. “Če bi te besede dala v slovenščino, bi jih oropala tistega, kar je v njih najbolj žlahtnega, to je tradicije. Besede so dediščina prostora, tako kot spomini.”
Med predstavitvijo je večkrat ponovila: “A dejstva so dejstva, interpretacije so interpretacije.” Zanimalo jo je, kako pride do variacij, do izkrivljenih mehanizmov v spominjanju, kajti ravno ti spomini izkazujejo, kako so interpretacije postale tako močne, da so prevladale. V tem kontekstu je omenila “izgubo Gorice”, ki jo večkrat omenijo, torej nekaj, kar naj bi izgubili, čeprav je vprašanje, ki se tu postavlja, kaj smo pravzaprav pravno formalno (kot del države) imeli. “Vedno smo odvisni od interpretacij in te so jedro moje raziskave. Zakaj do njih pride in zakaj te interpretacije končajo v učbenikih, ki pa so temelj zgodovinske resnice.”
Knjiga vsebuje veliko pripovedi ljudi z obeh strani meje. “Vsak pogovor je unikaten, če bi prišla dva dni kasneje, bi bila zgodba najbrž drugačna,” pove Širokova. Opazovala je, kako so intervjuvanci sprejemali slovenskega ali italijanskega raziskovalca, ki sta skupaj delala v teamu, kajti intervjujanci po njeni oceni velikokrat, še zlasti če so teme boleče, v izpraševalcu iščejo potrditev drugega.
Kdo vaju pošilja?
Dobra stran tega, da sta delala skupaj z italijanskim kolegom pa je bila, da se je mreža pripovedovalcev razširila, da je prišla do italijanskih ljudi, do katerih bi sicer prišla veliko težje. “Dobro je bilo tudi to, da naju niso mogli popredalčkati, kajti vsakdo, ki smo ga intervjujali, je vprašal, kdo naju pošilja? Ljudje so se spraševali, kdo hoče kaj od njih, torej kaj lahko povedo in česar ne smejo,” je opozorila na moment, ko intervjujanec želi ugajati spraševalcu. Ko sta prihajala v dvoje, je prišlo do zagate, komu ugajati, za koga bi bila zgodba bolj sprejemljiva. “Tu so se kazale sence zgodovine: torej kaj je še vedno tabu v slovenskem zgodovinopisju in kaj v italijanskem zgodovinskem diskurzu.”
Knjiga, ki je izšla pri založbi ZRC SAZU, vsebuje zgodbe, ki jih pripovedujejo sogovorniki, rojeni leta 1935 in prej, najstarejša pričevalka nosi rojstno letnico 1916. “Zgodba, ki jo pridobiš, je dar. Človek ti zaupa celo svojo življenjsko pripoved, jo s tabo deli, pove stvari, ki jih morda tudi svojim najbližjim ni povedal, zato je to tudi neke vrste psihoterapija.”
V nadaljevanju je Širokova obravnavala goriško identiteto v luči manifestacij po koncu vojne bodisi za italijansko ali slovensko Gorico. Presenetilo jo je, ko je ugotovila, kako nasilne in krvave so bile, kar je izvedela iz intervjujev ne pa iz arhivskih virov. Zaključila je, da ni ene identitete, obstaja jih več, tako kot imamo več plaščev ali oblek, barv.
Topografije spominov
V soboto opoldan so na Trgu Evrope odprli muzej na prostem, imenovan Topografije spomina. Gre za evropski projekt, katerega nosilec je goriško društvo 47/04 zgodovinarja Alessandra Cattunarja, kot partner pa sodeluje tudi Muzej novejše zgodovine Slovenije in dr. Kaja Širok. Kjer se pripovedi posameznikov stikajo, so postavili spomenik - t.i totem, ki vsebuje QR kodo. S tabličnimi računalniki in pametnimi telefoni tako pridemo do spletne strani, na kateri lahko poslušamo zgodbe ljudi, ki govorijo o tem prostoru.
“Iste dogodke ljudje opisujejo na različne načine, hkrati pa na fotografijah vidimo tudi, kako se je kraj skozi čas spreminjal” je povedal Cattunar. Slovenske so podane z italijanskimi podnapisi, italijanske s slovenskimi. Totemov je deset, v Rožni dolini, na Pristavi ter v Novi Gorici in Gorici. Na Trgu Evrope denimo gospa Renata, ki se je v dvajsetih letih preselila iz Rima ter z očetom železničarjem živela na postaji, pripoveduje, kaj je zanjo pomenilo, ko je leta 1945 njeno dvorišče bilo presekano na dva dela. Veliko let se na železniško postajo ni vrnila, tako močna je bila bolečina.
Zgodbe in fotografije so na ogled tudi na trojezični spletni strani www.topografiedellamemoria.it), posamezniki pa lahko svoje zgodbe in fotografije vedno znova dodajo. “Cilj projekta je spoznavanje zgodb drugega. Nihče ne pravi, da se moramo z njimi strinjati, dobro pa je, da jih poznamo,” je zaključila Širokova. Pomembnost sta dogodku s svojo udeležbo dali veleposlanica Rossella Franchini Sherifis, goriška prefektinja Maria Augusta Marrosu, predsednik goriške pokrajine Enrico Gherhgetta, novogoriško občino pa je zastopala Milojka Valantič iz odbora za gospodarstvo.
KLAVDIJA FIGELJ
