Ni vse, kar je novo, tudi zlato
Ta konec tedna bo Piran gostil že osemindvajseto mednarodno arhitekturno konferenco Piranski dnevi arhitekture (PDA). Letos je posvečena spominu na profesorja Vojteha Ravnikarja, pobudnika in dolgoletnega predsednika PDA.
Rdeča nit letošnjega srečanja je reanimiranje arhitekture - o tem, kakšne izzive prinaša v polje arhitekture finančna kriza, o prenovi in obnovi obstoječih stavb namesto poseganja v neokrnjeno naravo smo se pogovarjali z Majo Ivanič, arhitektko in predsednico organizacijskega odbora PDA.
V soboto ob 17. uri bodo v piranski Mestni knjižnici pripravili arhitekturno delavnico za otroke in predstavitev knjige Kje pa ti živiš, ob 18.15 bodo v galeriji sv. Donata odprli fotografsko razstavo Brasilia Chandigarh: Living with Modernety, v galeriji Meduza 2 se bo ob 18.45 začela študentska delavnica No-man's Water, ob 19. uri bodo v Pečaričevi galeriji odprli razstavo o arhitektu Viktorju Sulčiču, uro pozneje pa bo v Monfortu odprtje Mednarodne arhitekturne razstave Piranesi 2010. Nagrade Piranesi bodo podelili v nedeljo popoldne v Gledališču Tartini.
>Kakšna je slovenska zavest o reanimiranju arhitekture? Ali še vedno raje rušimo?
“Reanimacija arhitekture ni le problem slovenske zavesti. Ljudje se prehitro navdušujemo nad novostmi, novogradnjami. A vse kar je novo, ni zlato. Prostorske 'črne luknje' z arhitekturo, ki propada, nastajajo povsod po svetu. Namesto, da bi te cone reanimirali, prevečkrat brez premisleka posegamo po novih, nepozidanih, tudi kmetijstvu namenjenih zemljiščih, ki s pravimi zvezami postanejo zazidljive parcele, po neokrnjeni naravi. Do leta 2030 bo na našem planetu glede na predvideno nataliteto svetovne populacije, ki jo bo treba nastaniti in prehraniti, začelo primanjkovati prostora. Zato je reanimacija arhitekture zagotovo ena najbolj aktualnih arhitekturnih pa tudi političnih tém.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
Celoten pogovor preberite v petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.