Ni zvoka, le veter
Galerija Tir na novogoriški Mostovni predstavlja fotografije mlade avtorice Maše Kores. Pravi, da jo v fotografiji ta hip zares zanimajo le zapuščene stavbe. A takšne stavbe, ki imajo kaj pokazati, nikakor ne prazni prostori.
NOVA GORICA Mašin asortiman fotografij je temu primerno bogat. Ni se zadovoljila s slovensko propadajočo stavbno realnostjo (pravzaprav meni, da v Sloveniji ni ene same vredne lokacije), temveč je odšla po Evropi in prinesla nekaj, kar gledalca povsem pritegne. Zapuščene cerkve, bolnišnice, dvorci, hoteli, kinodvorane ... Je kaj bolj (nezavedno) pretresljivega kot zapuščena bolnišnica? Pokaže nam umiranje stavb, ki so nekoč imele močan simbolni pomen. Veliko lepih, impozantnih ali elegantnih arhitektur, v katerih uzremo razpadajočo kirurško mizo, fotelje, posteljo, orgle ali prostorna stopnišča in hodnike, po katerih nihče več ne hodi. Menda se je fotografinja morala vanje pritihotapiti kot tajna agentka, vdirati, se skrivati. Strah in zapuščeno gresta pač skupaj.
Občutje na fotografijah je romantično, prevladuje centralna kompozicija, fotografinja ima rada simetrijo, v barvah sooča hladno in toplo, a tisto, kar jim daje nekaj več, je homogenost, občutje zgodbe, ki teče od slike do slike, mestoma pričarano s prisotnostjo avtorice na fotografiji, mestoma z naslovi del. Na primer; Zapuščena, Ne pust me viset, Stopnišče v nebesa, Še vedno se spomnim, kot bi bilo včeraj, Umrli bomo in se ponovno rodili, Moje prošnje ne bodo nikdar uslišane, zato moram naprej brez tebe, Krhko, Prekleto, jaz sem nora, Nihče ne razume, kako sem našla svojega boga, Ni zvoka, le veter ...
KLAVDIJA FIGELJ
