Nick Cave nas je med čakanjem na mir odpeljal v čudoviti pekel arene

PULJ > Že ko je stopil na oder Puljske arene, morda celo kakšno minuto pred 21. uro, je vselej v brezhibno moško obleko odet Nick Cave, občutil tako vroč sprejem občinstva na razprodanem prizorišču kakor od vročinskega vala puhteče ozračje - nagovoril ga je s “Pozdrav, Pulj, jebeno vroče je tu, dajte vsi pihati proti meni!” - in skozi večer vročino večkrat “jebeno” opsoval na svoj prikupno eleganten način, s katerim se je bilo moč zlahka poistovetiti. A če je najhuje, kar se lahko zgodi, da več kakor dve uri in pol izvrstnega koncerta poslušaš prepoten do spodnjic, tako podobo pekla z veseljem podpišemo (četudi je 5 evrov za pol litra vode še za pekel preveč).

Nick Cave na prvem koncertu od dveh zaporednih koncertov v Puljski areni

Foto: Maja Pertič Gombač

Divje in zdravilno

Nick Cave se je na Hrvaško tokrat vrnil pod okriljem turneje, na kateri se sprehaja po uspešnicah iz 18 albumov, ki so nastali v več kot štirih desetletjih ustvarjanja s svojimi nepogrešljivimi tovariši iz benda The Bad Seeds, med katerimi sta najdlje ob njem nepogrešljivi divji glasbeni škrat violinist in kitarist Warren Ellis ter tolkalec Jim Sclavunos, od 2013 pa je član tudi britanski kitarist George Vjestica, ki si zaradi svojih hrvaških korenin v “domačih” logih vselej prisluži posebno omembo. Slaba semena, kot slovenimo ime benda, šteje na turneji šest članov, ki jih na odru dopolnjuje četverica spremljevalnih vokalistov, ohranjenih še s turneje ob predlanski eterični plošči Wild God, ko so imeli izdatnejšo vlogo.

Nick Cave 

Foto: Maja Pertič Gombač

Tokrat druščina krene na glasbeno popotovanje udarno z Get Ready for Love (z Abattoir Blues/The Lyre Of Orpheus, s katerim je leta 2005 nastopil v ljubljanskih Križankah) in občinstvo je bilo v Pulju še kako bilo pripravljeno na ljubezen, ki jo Cave izdatno razsipava od prvega udarca bobna, prvega stiska roke poslušalcev v prvih vrstah, po katerih se že kmalu povzpne in jim povsem zaupa svojo plovbo mednje. In tako ves večer.

V času, ko so seznami pesmi objavljeni na spletu, je za hecen dialog poskrbelo nekaj najbolj študioznih poslušalcev, ki so pevcu po vsaki pesmi kričali, katera bo naslednja, on pa jim je vračal z “No!”, nato pa skoraj praviloma zaigral prav tisto.

Nick Cave

Foto: Maja Pertič Gombač

Nick Cave je s svojo podobo, ki se resnici na ljubo od začetkov ni veliko spremenila, in z načinom nagovora vse bolj podoben nekakšnemu svečeniku, duhovniku, profesorju in obenem najboljšemu prijatelju od vsega hudega ranjenih in razjarjenih duš. Njegovi koncerti postajajo vse bolj - najbrž se iz turneje v turneje s komentarji ponavljamo - prave maše za vernike njegove glasbe in sporočil, ki - naj se sliši še tako banalno - na koncu vodijo k bistvu, k ljubezni, ki ostaja odrešitev za vse. Divje komade, kakršna je bila tudi druga From her to Eternity ali kasnejše, nepogrešljive Tupelo, nepogrešljive The Mercy Street, Papa Won't Leave You, Henry, Jubilee Street, v katerih je začutiti spust v temačne globočine človeštva, alternira s čarobnimi, zdravilnimi Wild God, O Children (“Ta je nastala v času nekega drugega, zagrenjenega Nicka Cavea,” je dejal.), Carnage (iz leta 2021 z edinega albuma, ki sta ga ustvarila z Ellisom), Joy in nenazadnje Hollywood, s katero so sklenili uradni del.

Nick Cave and the Bad Seeds so presunljivo Hollywood opremili s prevodom v hrvaščino.

Foto: Maja Pertič Gombač

Čakajoč na mir

Prav skladba s prelomne plošče Ghosteen, ki jo je objavil po smrti sina Arturja leta 2015, se zdi, da ima tokrat posebno mesto, saj je edina, ki jo iz koncerta v koncert spremljajo nadnapisi v jeziku gostujoče države, da bi - tako si je moč pojasnjevati odločitev - sporočilo o iskanju miru doseglo čim več ljudi. Morda je to tudi del njegovega odgovora na kritike, da se ni nikoli pridružil bojkotiranju koncertov v Izraelu. Prepričan je namreč, da kaznovanje običajnih ljudi zaradi genocidne vlade nima takega učinka, kot ga ima lahko koncert, na katerem glasbeniki z umetnostjo širijo ljubezen. Najsrečnejši in poln ljubezni je bil tokrat prav gotovo 16-letni Ali, ki ga je Cave potegnil na oder med Red Right Hand. Tudi sam glasbenik se je v Pulo pripeljal iz Bihača z mamo, vsa besedila zna na pamet, njegovo strastno prepevanje pa je očitno pritegnilo tudi kantavtorja, ki mu je za nekaj sekund predal mikrofon.

Koncert je sklenil z dodatkom kar štirih skladb, v katerem je Cave med drugim občinstvo prosil za predlog in v slogu dobrega igralca dejal, češ da ne ve, če bodo znali odigrati Stranger Than Kindness (ki je bila v resnici napisala med možnostmi na seznamu skladb). S sklepno Into My Arms, ki jo je sam pospremil na klavirju, pa je samo še podčrtal svojo vero v ljubezen.