Nikoli do konca odrezana sreča

IDRIJA > Srečo si odrežeš, ko se usedeš za knjigo in jo požreš z očmi in vsemi čuti. Dela Ane Balantič, tri pesniške zbirke in dve prozni deli, jo prinašajo. Tudi Odrezana sreča, knjižni otrok poletja, ki ga predstavlja po knjižnicah te dni, na prag zime prinaša sončne žarke. Drugačna je od prejšnjih. Sočasno prinaša trpke zgodba minulega časa in današnjim dnem prepotrebni optimizem.

Knjiga z večpomenskim naslovom je polna Idrije, njenih značilnosti in ljudi, bolj ali manj kruto odrezanih, a tudi vrnjenih sreč. V ozadju je obilo raziskovalnega dela. Zaradi bogatih, slikovito občutenih opisov in pozitivnih vrednostnih sporočil, se z njimi - ljudmi z imeni in priimki, v svojem predvojnem in povojnem času - ni težko poistovetiti nobenemu bralcu.

Recenzentka (tudi lektorica), profesorica Ivana Slamič ima prav, ko je zapisala, da lahko izvzamemo datume in imena in se znajdemo sredi romana o mestu in njegovih ljudeh. “Opisi socialnih težav preteklosti se prepletajo s ponavljajočo grozo neobčutljivosti sodobnega časa. Grenki smeh rudarjev, samoironija idrijskih anekdot odpirajo vrata v možnost preživetja danes. Švindlanje, fišfonganje in druge oblike preživetja preteklosti, so nenadoma oblike življenja malega človeka dandanašnjega časa.” občutene pripovedi razume Slamičeva.

Idriji, Vojskemu in drugim je Balantičeva v knjigo “odrezala” niz dragocenih življenjskih zgodb, ker so tisti, ki so jih živeli, sami tako hoteli. Ker jih je Balantičeva z avtobiografsko knjigo Moja poletja prepričala, da bodo z njenim “dokumentom” ostale žive.

V Odrezani sreči ni prezrla njej najljubšega predela Idrije, izginevajočega Pronta in svojih sopotnikov skozi otroštvo. In ni pozabila na idrijski dialekt, ki pestri že sicer bogat jezik. Slovarček (fišfongar - ribiški tat in še 150 drugih) je dodan.

Knjigo, ki je v celoti oblikovala sama, je posvetila očetu. Pogreša ga vse odkar ji je bila pred 51 leti prezgodaj odrezana njegova dragocena popotnica, tudi v književni svet.

Idrijčani, ki sledijo dokumentarni pripovedi, se znajdejo v zadregi, ko priimki v poslednjih štirih novelah poniknejo, a pridih rudarskega mesta še vedno čutijo. Nepričakovanemu prehodu v literarni izris življenjskih zgodb neverjetnih zapletov in razpletov, prav gotovo pritrjujejo neidrijski bralci.

Z novelami je Balantičeva znova prepričljiva. Čeprav bi si želeli nadaljevanja domoznanskega dela in širitve novel (najdaljši Triptih se že tokrat odslikava čez 56 strani) v romane, je Balantičeva ena sama.

Če je Idrija ne bi imela, bi jo morala “narediti”, skupaj z odkrito, a sočasno nežno mehkobo, ki ji jo daje s svojo besedo. Pesniško besedo! Morda zato, ker ji je bila zanjo najpomembnejša sreča odrezana prezgodaj, je z objavljanjem začela pozno. V Modri srebrnini, kot je naslovila kultni pesniški prvenec, izdan v modrih letih tretjega življenjskega obdobja.

Še pravočasno, da se z Balantičevo opomnimo, da sreča ni nikoli do konca odrezana. “Zraste zaradi upanja, da je življenje lahko boljše ali vsaj znosno. Zaradi ljubezni, ki jo vsak od nas, če le hoče, zmore dati drugemu in jo je celo sposoben sprejeti, če le verjame, da je treba biti odprt zase in za druge,” je v recenziji v srce sporočila Balantičeve zadela Slamičeva. In to, kot je dodala, je večje od časov in prostorov in spada, popolnoma naivno, v območje poezije. “Drugam tudi ne more, ker je Ana Balantič pesnica!” zaključuje Slamičeva. Mi pa dodajamo, da bomo namesto nakazanih romanov, v šesti knjigi Balantičeve bržčas znova pozdravili iskreno pesniško izpoved.

SAŠA DRAGOŠ