Nikoli ne obupaj
Matteo Garrone je po svetovni uspešnici Gomora, kjer se je naslonil na istoimensko knjigo Roberta Saviana in prikazal delovanje neapeljske camorre, želel posneti nekaj lahkotnejšega, nekaj v smeri italijanskega neorealizma s fellinijevskimi odmevi. Naletel je na resnično zgodbo prodajalca rib v Neaplju, ki se je na vse pretege trudil priti v hišo resničnostnega šova Veliki brat. Ko je Garrone končal s snemanjem celovečerca Resničnost, ni bil več prepričan, da je ustvaril komedijo.
V glavni vlogi simpatičnega prodajalca rib in predanega očeta Luciana Ciotole se predstavi Aniello Arena, ki prestaja kazen v zaporu v Volterri, kjer že vrsto let obiskuje tamkajšnji gledališki krožek. Garrone si ga je zelo želel tudi v Gomori, a takrat Arena ni dobil dovoljenja za izhod iz zapora. Ta želja se mu je uresničila v Resničnosti, filmu, ki v postberlusconijevski Italiji osvetli položaj televizije kot ultimativnega opija za ljudstvo: prav Berlusconijeva TV mreža Mediaset pa je tlakovala pot resničnostnim šovom vseh vrst. Najbolj prestižen status v Italiji ima še vedno Veliki brat, ki je na Zahodu že povsem v zatonu, v Italiji pa imajo za seboj že 12 sezon, jeseni pa prihaja še 13.
Luciano prihaja iz tipične razširjene neapeljske družine, kjer vladajo lepo zaobljene, klepetave in gospodovalne ženske. Simpatije svojih žensk si je Luciano še pridobil s številnimi skeči, s katerimi je popestril pomembne družinske dogodke. Nastopanje zanj torej ni bilo nikakršna težava, zato ga ženske z lahkoto prepričajo, da se prijavi na šov vseh šovov. Z avdicijami pa začne Luciano polagoma zgubljati stik z resničnostjo, saj ga Veliki brat začne spremljati vsepovsod, usodnega povabila v hišo pa ni od nikoder. Mantra, ki mu jo neprestano ponavlja Enzo, zvezda Velikega brata, pa je - nikoli ne obupaj. Luciano ne obupa do konca, obupajo pa skoraj vsi okoli njega.
Garrone je še eden tistih režiserjev, ki so po osnovni izobrazbi slikarji, kar je videti v pozornosti, ki jo namenjajo kadriranju, barvam in detajlom. Po “novodobnem” neorealizmu Gomore je Garrone v Resničnosti dodal še zelo kričeče elemente kiča, ki poskrbijo za dodaten odmerek humorja in bizarnosti. Garrone tudi zelo spretno zoperstavlja bleščeči svet prevzetnih televizijskih zvezd z vsakdanom Neaplja in njegovo folkloro. Temeljna težava Resničnosti pa je, da dramaturško v drugi polovici filma precej pade. V prvi uri filma Garrone resda ustvari zabaven in namenoma zelo kičast hommage Federicu Felliniju, v drugi polovici pa se tempo upočasni, film pa zaide v rahlo tesnobne, onirične vode, konec pa je, žal, popolno razočaranje.
BILJANA PAVLOVIĆ
