“Nisem profesor, ki ob vikendih piše pesmice”

> Kaj se je zgodilo 1. septembra 1969?

“To je eden ključnih datumov mojega življenja. Takrat sem se odločil, da postanem pesnik. Zgodilo se je v Beogradu, ob enem od mojih obiskov rojstnega mesta. Leto pred tem smo se preselili v Slovenijo, kar je bilo za moje starše vrnitev domov. Sam sem v otroštvu Slovenijo spoznaval predvsem kot deželo počitnic, pa tudi prek literature, knjig, ki smo jih doma imeli veliko. Takrat sem popolnoma strt zaradi raznoraznih pubertetniških problemov in neznosne teže iskanja smisla v enem od slabih trenutkov nenadoma prišel na rešilno in odrešilno idejo, da je poezija tista stvar, ki življenju in vesoljnemu svetu podeljuje kar najvišjo vrednost. Ta misel me je popolnoma obsedla, v tistem trenutku sem bil rešen vseh pubertetniških težav, vsaj zdelo se mi je tako. Nenadoma sem vzplaval navzgor, kot bi imel perutnice, lebdel meter nad tlemi, imel občutek, da hodim po zraku. Celoten svet je bil nenadoma ožarjen s čarobno svetlobo in v vseh stvareh, tudi v najmanjših detajlih sveta naokrog, sem videl skrivna znamenja, in na meni je bilo, da jih dešifriram. V tem posvečenem vzdušju sem se vrnil v Ljubljano. Odločitev za pisanje poezije je takrat zame pomenila odločitev za slovenščino. Moje otroštvo je bilo namreč dvojezično: doma smo govorili slovensko, hodil pa sem v srbsko šolo.”

> Bi se torej lahko odločili tudi za srbščino?