Nismo imeli Jane Austen. Zato pa smo imeli Kafko

> Je pisanje težje od psihoanaliziranja ljudi?

“Morda sem bila preveč osredotočena nase in na lastne zgodbe, ki so mi se porajale v glavi, pridobivala pa sem še zelo intenzivne tuje svetove. Do neke stopnje je to bil zelo ustvarjalen stik, iz katerega si se lahko naučil empatije, ta pa je zelo - ali celo nujno - potrebna pri pisanju. Moje delo s pacienti je pokazalo, da je svetov toliko, kolikor je ljudi, in da je resnica nekaj, kar vsak dan usklajujemo z drugimi. Od pacientov sem se naučila, kako je biti nekdo drug in koliko popolnoma neverjetnih scenarijev nam je pripravilo življenje. Mnogih zgodb si ne bi drznila opisati, ker bi se zdelo, da so preveč nerealne. Ko sem se odločila zapustiti poklic v psihiatriji, sem bila enostavno utrujena in sem imela občutek izgorelosti. Pisanje me je držalo pokonci.”

> Kdo je najbolj vplival na vaše delo?

“Mnogi pisatelji in pisateljice - različni ljudje in v različnih obdobjih. Ne bi se drznila navesti le enega imena.”

> Kam bi uvrstili svoje romane - v postmodernizem, ali vam je bliže oznaka realizem?

“Ne bi vedela in o tem tudi nočem razmišljati. Navezana sem na idejo realizma, v kateri je realno definirano kot nekaj, kar povzroča posledice; tisto, kar vpliva na nas in nas psihološko absorbira. Realizem bi bil po tej definiciji zelo obsežen pojem. Gotovo bi v njem bilo dovolj prostora za vse, o čemer se piše.”

> Je v nekaterih vaših romanih opaziti tudi sledi feminizma? Denimo v knjigi Pravek in drugi časi (Prawiek i inne czasy) . Kako pravzaprav gledate na vlogo ženske na Poljskem (in tudi v ostali Evropi)?

“Rada imam like močnih žensk; takšne poznam tudi v življenju, premalo pa jih je v literaturi. Ko sem začela pisati, sem si obljubila, da si bom vedno prizadevala za ponovno vzpostavitev tega ravnovesja in da bom vedno zaznamovala žensko prisotnost. Ko sem pisala knjigo Pravek in drugi časi - pred več kot dvajsetimi leti - me je navduševal feminizem, ki je segal do globokih, mitoloških virov ženstvenosti in je tam našel ogromna nahajališča moči, ki bi jih sodobne ženske lahko uporabile za povsem običajno emancipacijo.”

> Za svoje delo ste prejeli številne nagrade, tako domače kot tuje. Ljubijo vas tako bralci kot kritiki. Katera nagrada vam pomeni največ?

“Štiri nagrade bralcev, ki spremljajo glavno poljsko literarno nagrado - Nike.”

> Vaši romani - poleg bogatega in poetičnega jezika - bralcu (predvsem tujcu) nudijo tudi veliko informacij o Poljski. Kljub temu so nekateri dogajalni kraji povsem izmišljeni (denimo vas Pravek v knjigi Pravek in drugi časi, ki jo je v prevodu Jasmine Šuler Galos mogoče brati tudi v slovenščini). Kako skozi vaše romane dojemajo Poljsko tuji bralci?

“Pravek je mitologizirano mesto, ki obstaja povsod in nikjer, in morda precej dobro deluje tudi v glavah ljudi moje generacije ali nekoliko starejših. Za mlade je to pravljica. V mojih zadnjih knjigah pa je več sodobne Poljske. Moja zadnja "kriminalna" knjiga (Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, ki je izšla pred štirimi leti, op.a.) je bila široko prevajana in menim, da bralci iz drugih držav Poljske niso dojemali kot nekega eksotičnega in nespodobnega prostora. Tisto, kar se dogaja v tej knjigi, bi se lahko zgodilo povsod, tudi v Sloveniji.”

> Kako - kot ena najbolj priljubljenih in tržno uspešnih pisateljic na Poljskem in širše - gledate na delovne pogoje poljskih literatov?

“Razmere niso slabe. Vse bolj se širi trg povprečnih knjig in vse več pisateljev in pisateljic se lahko preživlja s pisanjem. Nekoč je bilo to skorajda nemogoče. Obenem se pojavlja neke vrste specializacija pisateljev, ki imajo svoje niše in svoje bralce. Poljska ima 36 milijonov prebivalcev, le del Poljakov bere knjige, vendar je tudi to število bralcev precejšnje. Ne želim tako razmišljati, a na položaj literature pogosto vpliva tudi tako trivialna stvar, kot je velikost jezika, v katerem se piše. Na Poljskem še vedno ni sistema podpore za umetnike, kot ga pozna, denimo, naša soseda Nemčija. Zato ni toliko možnosti štipendiranja ali dotacij za pisatelje. In vsak, ki se spozna na ekonomijo, ve, da roman pomeni najmanj eno, dve ali tri leta dela.”

> Kakšno pot ubira poljska literatura? Je postkomunistično obdobje mimo ali je treba ta čas še podrobneje oceniti?

“Ne vem, če je bilo je tako tudi v Sloveniji, a v večini postkomunističnih držav - in tudi na Poljskem - se je izoblikoval poseben odnos do literature kot visoke umetnosti - na klinih, ki se ukvarja z bojem ali ki kaže življenje v politični ali eksistencialni stiski. Čudno je, da je bilo v - vsaj predpostavljeni - egalitarni družbi in v ideološko egalitarni kulturi toliko prezira do tega, kar je bilo popularno, ali kar je bilo namenjeno razvedrilu ali pa je bilo lahko. S takšno prtljago smo vstopili v nove, težke čase. Spomnim se, da je še na začetku 90. let za pisca pomenilo strašno žalitev, če so njegovo knjigo označili za 'mainstreamovsko'. Tako je prišlo do kolapsa romana, ki je po svoji naravi namenjen branju in ne stanju na polici.

Danes vidim, da se mnogi pisateljice in pisatelji vračajo k pisanju 'za ljudi'. Tudi jaz pogrešam razgibane romane, ki se berejo z lahkoto, ki lahko ujamejo hiteči svet. Zelo pogrešam zgodovinske romane, ki bi lahko z novim jezikom pripovedovali, kar je trenutno okamenelo v 'zgodovino' ter v neprivlačni in dolgočasni obliki našlo pot v šolske učbenike. Na Poljskem imamo ogromno skozi literaturo neizrečene in nezapisane zgodovine.”

> Kako gledate na idejo združene Evrope in globalizma, sploh v literaturi?

“Prepričana sem, da v Srednji Evropi obstaja popolnoma specifična vrsta literature, ki ni podobna ne anglosaški ne francoski in ne nobeni drugi. In za to enkratnost je treba skrbeti. Temelji namreč na nekoliko drugačnem dojemanju zgodovine, nezaupanju do resnice, ki se v tem delu sveta zdi bolj omahljiva in težje ulovljiva. Meje so se občasno spreminjale, skupaj z njimi pa tudi jeziki in ljudstva. Civilizacijska zaostalost se je mešala z velikimi družbenimi eksperimenti (komunizem, izgoni), kontinuiteta generacijskega trajanja se je trgala z vedno novimi valovi emigracij. Jasno je, da tukaj nismo imeli Jane Austen. Zato pa smo imeli Kafko.”

TINA M. VALENČIČ