Nocoj in jutri izjemen gledališki dogodek v Kopru
Nocoj in jutri se v koprskem gledališču obeta izjemen gledališki dogodek: z Glembajevimi Miroslava Krleže, enim najznamenitejših dramskih besedil, bo v Kopru gostovalo beograjsko gledališče Atelje 212.
KOPER> Predstavo med drugim odlikuje izbrana igralska zasedba omenjenega gledališča in prvaka narodnih gledališč iz Slovenije in Makedonije, iz nekdanjega jugoslovanskega prostora torej. Glembajeve je režiral Jagoš Marković.
Predstava Glembajevi, ki jo je Atelje 212 premierno postavil na oder 4. februarja letos v Beogradu in so to znamenito Krleževo dramo v Srbiji znova igrali šele po 38 letih, vstopnice pa so dosegle višino sto evrov, ima pravzaprav nenavaden nastanek. In prav od vsega začetka je vsaj nekoliko povezan z Gledališčem Koper.
Zanimivo je namreč, da je ideja o vzpostavitvi enotnega kulturnega prostora nekdanjih republik Jugoslavije tlela tako v Beogradu, kot tudi v Kopru. Hotenje, da bi vzpostavili gledališko omrežje nekdanjih republik, se sicer še ni uspelo uresničiti, a v Glembajevih že gostujeta slovenski in makedonski prvak narodnega gledališča, Boris Cavazza v vlogi Ignjata Glembaya in Nikola Ristanovski v vlogi njegovega sina Leoneja - igralski duet, za katerega je srbska dramska in filmska igralka Milena Dravić po premieri v Beogradu izjavila, da bi ga morali videti ne le študentje, pač pa tudi profesorji dramske igre.
Na vprašanje, kako se je počutil, ko ga je direktor Ateljeja 212 Kokan Mladenović poklical v Skopje, naj sprejme vlogo Leoneja, veliko igralsko vlogo, ki je med drugim naredila igralca Radeta Šerbedžijo in Mustafo Nadarevića, je Nikola Ristanovski bliskovito odgovoril: “Grozno.”
Z beograjskim Ateljejem 212 Gledališče Koper tvorno sodeluje že nekaj časa. Tako so pred dobrim letom gostovali v Beogradu s predstavo Podžig v režiji hrvaške režiserke Nenni Delmestre.
42-letni prvak Makedonskega narodnega gledališča v Skopju, ki se ga bodo Koprčani spomnili iz predstave Derviš in smrt Primorskega poletnega festivala leta 2009, je bil takrat ravno v trgovini s svojo soprogo. Mladenoviću je rekel da ter da ga pokliče pozneje.
“Jasno, da je bilo potem neumno reči ne,” je novinarjem na včerajšnji konferenci v gledališču pojasnjeval svoje trenutke odločitve Nikola Ristanovski.
“Ko sem še izvedel, kdo bo moj oče, pa bi bila zavrnitev vloge zares preneumna.”
Njegov oče, Boris Cavazza, na prvi vaji zagotovo ni bil brez treme.
“Krležev jezik je težek in sem bral, kakor sem pač bral. Lektorica je zatem opravila izjemno delo, a mislim, da imam tudi sam nekaj posluha,” je preudarjal Cavazza.
Po beograjski premieri je njegov sin Sebastijan Cavazza menda izjavil; “Oče je dober, toda Nikola je genialen,” je novinarjem mimogrede povedala direktorica Gledališča Koper Katja Pegan.
Gledališče Atelje 212 je začelo delovati 12. novembra 1956 v čitalnici novinarske hiše Borba, v kateri je bilo samo 212 stolov. Pomenil je preobrat v gledališkem življenju ne le Beograda, temveč celotne Jugoslavije in balkanskega dela Evrope.
Spopad med očetom in sinom, ki pomeni vrhunec tega dramskega besedila v treh dejanjih, ki govori o propadu družine Glembay, so na predstavah gledalci, ki morajo v Beogradu čakati na vstopnice po tri mesece, pospremili z ovacijami, je vzdušje ob postavitvi Glembajevih v Ateljeju 212 predstavil njegov direktor Kokan Mladenović. Hkrati je izrazil ponos nad ekipo, ki jo je ustvarila, in opozoril na njeno toplino in srčnost.
Na vprašanje, v čem je neizmerna moč tega Krleževega besedila, je Ristanovski odgovoril:
“V zelo preprostih rečeh. Pod pozlačenjem tedanjega družbenega okolja, mode, religije, filozofije, nekega duhovnozgodovinskega obdobja, je čisto običajna, globoka in pretresljiva družinska drama.” MAJDA SUŠA
