Nove zvočne podobe klasičnih mojstrov

GORICA > Za vse, ki so prepričani, da je ponudbi klasičnih koncertov že davno odzvonilo, in da jo je zato potrebno opremiti z različnimi sodobnejšimi avdio vizualnimi zgodbicami, je bil koncert Štirih pianistov za dva klavirja v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž pred dnevi odlična priložnost, da spremenijo tovrstno razmišljanje.

Zgodba o goriški pianistični avanturi, v kateri so se združili profesor Sijavuš Gadžijev in trije njegovi nekdanji uspešni učenci, je nastala pred letom ob slavnostnem koncertu ob 60. obletnici Slovenskega centa za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica. Navdihnila sta jo iskrivost in duhovitost, s katerima je pokojni ravnatelj Silvan Kerševan vedno presenečal pri pripravi različnih koncertih programov. V slogu njegovih večnih, največkrat tudi zelo prodornih iskanj in izzivov, je nastal tudi program, ki sta ga v letošnjo abonmajsko koncertno sezono vključila Kulturni center Lojze Bratuž in Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica. Namesto pianistke Neve Klanjšček, ki je zaigrala na lanskem krajšem premiernem nastopu, je tokrat v pianističnem kvartetu zaigral Massimo Gon, mednarodno priznani tržaški pianist in pedagog. Rusko-italijanskemu izkušenemu in zrelemu tandemu se je pridružil mladostni goriško-sicilijanski duet, ki zagotovo predstavlja vrhunec večletne uspešne klavirske šole profesorja Gadžijeva v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici. Aleksander Gadžijev, ki se od jeseni 2013 izpopolnjuje v razredu pianista Pavla Gililova na Mozarteumu v Salzburgu, in Giuseppe Guarrera, trenutno študent na Hochschule für Musik Hans Eisler v Berlinu v razredu profesorja Eldarja Nebolsina, sta v najnovejšo goriško pianistično pustolovščino vstopila z absolutno najboljšo kondicijo. Ter s profesorjema in prijateljema v vseh pogledih ustvarjala učinkovite dialoge, se naravnost fascinantno odrezala tudi kot klavirski duo v občuteni in tonsko razkošni izvedbi dveh Nokturnov Claudea Debussyja, virtuozno bohotnost in že kar vražjo tehnično spretnost pa v dodatku, v prvem stavku Šostakovičevega Koncerta za trobento, klavir in godalni orkester.

Mojstrstvo igre štirih pianistov na dveh klavirjih je preseganje običajnega solističnega mišljenja, je zavedanje, da kot pianist postaneš del orkestra in se hkrati poskušaš čim bolje vživeti v inštrumente in njihove zvočne barve, ki jih sicer zahteva partitura. Literatura za štiri pianiste na dveh klavirjih je bolj redkost kot pravilo, saj v glavnem obstajajo transkripcije za orkester ali klavir štiriročno, kot so na primer sloviti Brahmsovi Madžarski plesi. Trem od teh (št. 1, 2, 5) so protagonisti goriškega koncerta zato dodali dve parafrazi: prikupno in elegantno Uverturo iz opere La clemenza di Tito in večno učinkovito in romantično strastno Uverturo iz opere Seviljski brivec.

Sinhrona, zgoščena, tonsko barvita, vznemirljiva in klena je bila igra pianistov, ki so se prvič preizkusili tudi v edini izvirni skladbi, v Sonati Bedricha Smetane in v interpretacijo vlili ves svoj razkošen poustvarjalni kredo, ga začinili tudi s ščepcem umetnosti ega, ki je končno dobila priložnost, da zacveti v štirih enakovrednih parametrih. Generacijske, nacionalne, karakterne ... različnosti so se povezale v sijajno glasbeno zgodbo, ki ima vse pogoje, da osvoji široko množico tako na domačih kot tudi mednarodnih koncertih prizoriščih.

TATJANA GREGORIČ

(Radio Koper)