Novi rock 3.0 je postavil most med nostalgijo in sedanjostjo
September je bil za privržence alternativne glasbe med letoma 1981 in 2000 poseben čas. Križanke so se takrat napolnile z bendi, ki so svetu okrog sebe gledali strmo v oči in o videnem govorili odločno, močno, jasno - z glasbo in besedami. Minuli petek je Novi rock prišel nazaj. V več pomenih.
LJUBLJANA> Organizatorji tokratnega Novega rocka (ŠKUC R.o.p.o.t, Radio Študent in Festival Ljubljana) so nastopajoče izbirali po enakem ključu, kot so to počeli v zgodovini: kar šteje, je izvirnost, prodornost in brezkompromisnost v dojemanju “tu in zdaj”. Tudi namen ostaja enak - kakovostno muziko, ki se poraja in dogaja na obrobju, postaviti v središče in ji tako omogočiti pot do ušes širšega občinstva.
Čeprav je del javnosti na ponovno aktivacijo Novega rocka gledal s precej skepse - češ, to ne bo nič več kot nostalgična mantra -, je petkov koncert predsodek skoraj v celoti ovrgel. Ščepec podoživljanja starih časov in gledanja čez ramo nazaj je seveda bil, vsekakor pa to ni bil nostalgičen dogodek. Preveč duha sedanjosti je bilo v njem: tako na odru kot tudi pod njim.
S krivičnostjo družbe in sistemom, ki malikuje novce, za človeka pa mu ni kaj dosti mar, se v svojih besedilih spopadajo anarhopankerji Aktivna propaganda. Na oder so stopili drugi po vrsti, za koroškimi elektro hardcorovci Zircus, in v občinstvo spustili dozo neposrednega revolta proti nasilju brezsramnega kapitalizma. V žerjavico družbene angažiranosti so za njimi pihnili Buldogi, zasedba, ki je na odru Novega rocka stala že pred tremi desetletji.
Po tistem je njihova muzika poniknila, pred dvema letoma pa so zaradi vsega, kar vidijo okrog sebe, začeli spet renčati. Fantje, ki so pri založbi Radia Študent letos izdali ploščo Ni lepo, so na odru dokazali, da se pankerji sicer postarajo, a to še ne pomeni, da si čas na njihovi ostrini ne more več razbiti bleščavega nasmeha.
Ptujska zasedba Kvinton je občinstvo potegnila v sicer drugače zibajoč se in ubeseden svet, a še vedno prekvašen z rockovskim zvokom. Za njimi je svoj pogled na svet na tri mikrofone izkričal bosanski psiho Damir Avdič. Sam s kitaro ter z brutalno krutimi besedili in ekspresivno, skoraj demonično interpretacijo, je uprizoril enega od vrhuncev večera.
Za drugega so poskrbeli Otroci socializma, udeleženci Novega rocka 1982. Njihov frontman Brane Bitenc še vedno ni frontman, tako kot nekdaj se med koncertom ležerno sprehaja po odru in vmes recitira. Je pa prijetno presenečenje, da je mladostniško občinstvo na izust znalo vse njihove komade, četudi jih niso premetavali v pank ritmih. Glasbena ležernost je z odra izginila v trenutku, ko je nanj stopil N'Toko, drugi raper v zgodovini Novega rocka. V dvajsetih minutah je prostor in čas oklofutal večinoma s komadi z zadnje plošče Parada ljubezni.
Po njegovem, z biti prerešetanem nastopu so oder zavzeli gostje - najprej Melodrom, za njimi pa še Niet. Slednji so bili, po pričakovanjih, vrhunec večera. S štiridesetminutnim koncertom, na katerem seveda ni manjkalo uspešnic, pa so navdušili in razvneli zlasti mlajši del občinstva.
Zadnji na odru letošnjega Novega rocka je bil Dani Kavaš, ki o sebi pravi, da je prekmurski hardkorovski kantavtor, lahkotni anarhist in težkokategorni pesnik. Žal pa njegove iskrene, tragične, mestoma do absurda prignane podobe stvarnosti, ki jo je občinstvu posredoval v akustičnem nastopu in ob pomoči dveh kitaristov, ni slišalo prav veliko ušes. Za levji delež obiskovalcev je bil namreč nastop Nietov začetek in konec Novega rocka.
Morda prav to najbolj jasno pove, kaj se je v treh desetletjih, odkar je v Križankah hrumel prvi Novi rock, spremenilo: v naše kraje je prišel konzumizem. Večina se oklepa svojega drevesa, za gozd je mar le peščici.
Ne glede na to pa je bil letošnji Novi rock uspešen, polne Križanke pa so dovolj dober porok, da bi veljalo prihodnjega septembra na prag jeseni vnovič postaviti alternativno godbo.
MAKSIMILJANA IPAVEC
