Novogoriške Trojanke na poti do katarze v amfiteatru

Uprizoritev je ciprsko občinstvo dvignila na noge in spravila v jok s svojo poetično in hkrati katarzično pripovedjo o kruti usodi trojanskih žensk po končani vojni in z obsodbo vseh vojn. Večno moč antične tragedije je nadgradila izvrstna igralska ekipa z enajstčlanskim zborom.

Trojanke na popotovanju

Na pot smo se odpravili ponoči. Ob treh zjutraj tisto sredo je ena od Trojank, ki je naslednji dan praznovala rojstni dan, vsem še napol spečim razdelila torto in kozarček domačega, da smo se okrepčali za dolgo pot do Cipra. Trojanke, kot same imenujemo zbor v uprizoritvi, smo lahko že prvi večer v obmorskem mestu Pafos začutile duh te umirjene države, ko nas je prijazen natakar z globokim glasom povedel skozi bogato in raznoliko ciprsko kuhinjo, saj je otok prava mešanica kultur. Nič nam ni bilo treba naročiti, na mizo so nam kar nosili majhne skledice zelenjave in mesa, dokler nismo z obžalovanjem rekle, da ne moremo več.

V prihodnjih dveh dneh smo med vajami in predstavo utegnile obiskati dve od najbolj znanih plaž v bližini mesta. Bolj od turističnega Coral Baya nam je bila všeč tista z Afroditinimi skalami, kjer naj bi se nekoč iz morske pene rodila boginja Afrodita, zavetnica Cipra. Tu smo se postavile v krog in stoje v vodi zapele svoj trojanski krik, s katerim kot zbor vsakič vstopimo v predstavo. Tokrat nas ni zanimalo, kdo nas posluša - ta je bil za nas. Prišel je še globlje iz srca kot sicer, in ta občutek smo zvečer prenesle v antični amfiteater Odeon, kjer smo s Trojankami odprli triindvajseti Mednarodni festival antične grške drame. Z zavedanjem, da ima le malokdo priložnost igrati v odprtem starorimskem amfiteatru iz 2. stoletja, smo se na prvi vaji očarano sprehajali po avditoriju in raziskovali akustiko. Plašile so nas govorice o strupenih gosenicah, samo upali smo lahko, da ne bomo z bosimi nogami stopili na kakšno bodečo rastlino …

Čar teatra na prostem

Tako na trnih nismo bili že od premiere, a je zunanji svet izginil, ko se je začela predstava. Zvoki morja in vetra so se mešali z močnimi čustvi tragedije na odru. Trojanke so na domačih, antičnih tleh zvenele še mnogo bolj pretresljivo. Predstavo je kot vedno zaključila pesnica palestinsko-sirskega rodu Farah Chamma, vendar tokrat, zaradi političnih razmer na Cipru, z novo pesmijo, nagovorom trojanski ženski, ki svojo usodo deli z milijoni beguncev v današnjem svetu. Sledil je premik v glavno mesto, Nikozijo, ki leži ob meji s Severnim Ciprom in kjer je mejni prehod, ki ločuje grški del Cipra od turškega, kar sredi ulice. V tem mestu ima menda vsaka četrt svoj teater, amfiteater Skali, ki je moderen in večji od tistega v Pafosu, pa se nahaja v predmestju Aglantzija. Tehnična ekipa je na vročem soncu pod vodstvom režiserja dva dni postavljala luči in oblikovala zvok, da so bili pogoji za izvedbo predstave v amfiteatru čimbolj podobni tistim v gledališču. A čeprav njegovih tal ne preveva duh antike in so bili zvoki iz daljave, ki so se mešali s predstavo, drugačni - brnenje prometa in najstniški smeh - ima tudi to gledališče svoj čar. Po eni od najboljših ponovitev Trojank smo bili nagrajeni s stoječimi ovacijami, kar se po besedah direktorja festivala ni zgodilo že dolgo. Domačini namreč precej neradi gledajo interpretacije svojih, grških besedil s strani tujih ustvarjalcev, a Trojanke so jih prepričale. Imeli smo veliko čast, da smo bili kot ena od šestih predstav tega leta izbrani izmed kar dvainpetdesetih prijavljenih iz celega sveta.

Zadnji večer na otoku smo izkoristili gostoljubje tradicionalne restavracije, kjer so bili pripravljeni za nas malo podaljšati delovni čas. Nazdravili smo uspehu predstave in se igrali z mačkami, ki na Cipru naseljujejo prav vsako gostilno. Nenadoma nas je presenetil oddaljen hrup, ki je zvenel kot grmenje, vendar je bilo nebo jasno. Bila je sirska protiletalska raketa ob izraelskem napadu, ki je zgrešila svoj cilj in pristala nedaleč od Nikozije. Zgodba Trojank žal res ni zgolj zgodovina, temveč se bo ponavljala, dokler se ne bomo konfliktov končno naučili reševati na miroljuben način in z mislijo na najšibkejše.

Svojo pot smo zaključili ponoči. Z avtobusa, ki je zdaj vozil po nam domači strani ceste, smo izstopali napol v spanju, a hvaležni za neponovljivo izkušnjo, ki je bila za nami.

Ekipa Trojank na Mednarodnem festivalu antične grške drame na Cipru Damir Ipavec