Nuja malih uporov
Slikarka, performerka in video ustvarjalka Ana Čigon (1982) iz Štanjela sluti, da ima likovna umetnost omejeno moč spreminjanja sveta, a si ne predstavlja, da bi njene stvaritve ne bile svojevrstni mali upori družbenim anomalijam. V sežanskem Kosovelovem domu so do 8. novembra na ogled njeni Kratki videi o malih uporih, 22. oktobra pa bo na posebni izdaji festivala Rdeče zore izvedla prenovljen performans Drage dame, hvala in vnovič opozorila na vse pozabljene umetnice.
SEŽANA, LJUBLJANA > “Na eni strani je upor na ravni osebnega življenja. Video One more kick je precej abstrakten, a ga ljudje večinoma povezujejo s svojim trudom, da bi nekaj dosegli, in z vprašanjem, kako se soočiti z neuspehom. A kasneje pokažem tudi širši pogled - z navidezno brez-plodnim zaletavanjem in porivanjem stene se vendarle vse skupaj premika. Ko se upiramo, da bi nekaj spremenili, imamo velikokrat občutek, da se zabijamo z glavo v zid,” pojasnjuje Ana Čigon, ki je ob malih zasebnih uporih v videih opozorila tudi na posamezne upore inštitucijam.
“Tudi velike revolucije se se zgodile zato, ker je bilo prej veliko malih uporov.”
Video Odkritje onstran prosojnosti, s katerim je leta 2009 osvojila nagrado OHO, je posnela v Cankarjevem domu v času razstave Marka Tuška, naslovljene Onstran prosojnosti: “Ko sem prišla, da bi si jo pogledala, nisem videla, kje je, ker so spredaj postavili pano, ki je oglaševal drug dogodek. Čeprav je bila njegova razstava še tam in čeprav so imeli veliko prostora, kamor bi lahko dali pano, so se odločili, da jo prekrijejo. Vprašala sem se, kakšen je odnos do kulture, če se nekaj takega lahko zgodi v eni največjih kulturnih inštitucij pri nas. Vse sem posnela in na koncu tudi na svoj način komentirala, saj se upiram tovrstni obravnavi umetnikov,” pravi ustvarjalka, ki je v videu Finger in US (Prst v ZDA) na šaljiv način povedala, kaj si misli, o odvzemanju prstnih odtisov v imenu domnevne varnosti.
Za male upore v naslovu se je odločila zaradi odprtega vprašanja, koliko v resnici lahko doseže posameznik: “Morda lahko s svojim delovanjem dosežem majhen premik v človeški zavesti, ni se mi pa zdelo pošteno, da bi uporabila zgolj besedo upor. Sploh pa v naših razmerah, ko je za nami toliko protestov, s katerimi smo se borili proti ekstremnim stvarem. A tudi vsi ti mali upori so pomembni,” pravi ustvarjalka, ki je že s svojim delom svojevrstna upornica. To ne nazadnje dokazuje tudi s performansom Drage dame, hvala, ki je na videu na ogled v Sežani, 22. oktobra pa ga bo predstavila na posebni izdaji queer in feminističnega festivala Rdeče zore, ki je letos svojevrstno nadaljevanje mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk in se zato imenuje Rdeča zora nad Mestom žensk. “Nekega dne sem napisala vsa imena umetnikov in umetnic, ki jih poznam, in ko sem jih preštela, je bilo 126 moških in le 25 žensk. Sklenila sem, da se bom naučila prav toliko imen umetnic, s čimer sem uravnotežila spomin. V preteklosti je delovalo veliko ustvarjalk, a na njih pozabljamo, zato sem s performansom želela opozoriti na to pozabljivost umetnostne zgodovine. Seveda sem se tudi pozanimala o njihovem delu, nato sem se jih naučila na pamet, tako da njihova imena izgovarjam in zapisujem,” pojasnjuje performerka.
Svoj performans vsakič malce spremeni. “Po nastopu v Kapelici leta 2011, so bile v Zagrebu na vrsti jugoslovanske umetnice, ki sem jih pisala z alkoholnim flomastrom, a so jih iz meni neznanih vzrokov morali kasneje zbrisati. Tako sem si zadala, da bo naslednji performans umetnicam postavil trajni spomenik - na Metelkovi bom pisala s sprejem. Simbolično bom začela na Trgu brez zgodovinskega spomina in nato povezala nekatere tamkajšnje prostore, med katerimi tudi Tiffany, KUD Mreža in Metelkovo 6, kjer domuje Mesto žensk. Skušala bom postaviti spomenik feministični in queer umetnosti, saj bom govorila samo imena umetnic, ki so bile doslej predstavljene na Rdečih zorah,” pravi ustvarjalka, ki se upravičeno sprašuje, ali je njeno delo že zaradi dejstva, da je ženska, obsojeno na izbris. “Ko ugotavljam, da so tudi v preteklosti delovale ženske umetnice, na katere smo popolnoma pozabili, me zaskrbi, kaj bo z mojo usodo,” razmišlja Čigonova, ki je med prebiranjem o umetnicah odkrila veliko izjemnih ustvarjalk, za katere ni med študijem na likovni akademiji nikoli slišala.
“Opazila sem, da bolj kot se ukvarjaš s tistimi, ki niso vidni, s čimer mislim tudi na lezbično, queer in druge scene, bolj spoznavaš, kakšna je v resnici struktura celotne družbe; komu dajemo pomen, kakšne teme poudarjamo, na katerih temeljih stoji današnji svet,” je prepričana. Zaveda se, da s svojimi videi ne more neposredno veliko spremeniti, a verjame, da so se tudi velike revolucije zgodile zato, ker je bilo prej veliko malih uporov.
V tem duhu že snuje nov projekt. Novembra bodo na Wikipedio skušali vpisati čim več ženskih umetnic: “Vabim vse, ki karkoli vedo, da se angažirajo in jih vpišejo.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
