O Cankarju v dramah, besedah, filmih
Tržaški Slovenci imajo poseben odnos do Cankarja in njegovega dela: morda ker imajo občutek, da jih je “razumel” bolj kot katerikoli drug slovenski književnik, a tudi zaradi naprednega mišljenja, njegovih bodril in lucidnih pogledov ter dejstva, da je že legendarna mojstrovina Hlapci našla svoj prvi oder le v tem mestu.
Cankarjevo leto v Trstu je projekt SKGZ, pri katerem je aktivno sodelovalo tudi Slovensko stalno gledališče, ki je 29. novembra priredilo Cankarjev maraton z ogledom dveh dokumentarnih filmov, ki sta nastala ob tej obletnici. Prvi je bil film Cankar (produkcija Cebram), v katerem je tankočutna režija Amira Muratovića dosledno in čustveno nabito povezala različne umetniške in dokumentarne govorice. Komplementarno je druge aspekte Cankarjeve osebnosti obravnaval film Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja režiserja Dušana Moravca (Friendly Production). Novinarka Poljanka Dolhar je na tem večeru vodila tudi srečanje z ustvarjalci. Tržaško knjižno središče pa je ponujalo izbor Cankarjevih knjižnih del, saj je tudi res, da so ravno literarni velikani tisti, ki jih najbolj poznamo v kapljicah citatov, bolj kot zaradi poglobljenega branja.
Večer sta z gledališčem sooblikovala Slovenski klub in Kinoatelje, še širše sodelovanje pa je zaznamovalo naslednji dogodek, ko sta univerzi v Trstu in v Ljubljani počastili Svetovne dneve Ivana Cankarja najprej s sprehodom po Cankarjevem delavskem Trstu, ki ga je vodila prof. Marta Ivašič, nato s predavanjem dr. Vesne Mikolič v Mali dvorani SSG ob predstavitvi ponatisa Cankarjevega romana Novo življenje (Slovenska matica, 2018)
V Slovenskem stalnem gledališču se bo Cankarjevo leto nadaljevalo še januarja z novo in zelo pričakovano uprizoritvijo: 11. januarja bo namreč premiera predstave Kralj na Betajnovi v režiji Tomaža Gorkiča. O tej novi uprizoritvi je dramaturški svetovalec Sandi Jesenik napisal: “Gre za izpostavljanje aktualne teme moči in manipulacije. Umori, korupcija in lakomnost kljub časovni oddaljenosti ostajajo in družbenokritično izprašujejo stanje človeštva. V drami pa se vendarle pojavlja tiha moč pravice, ki se izraža v uporu.”