O človeku, ki je bral violine

PIRAN > Razstava je nastala v sodelovanju s Pomorskim in zgodovinskim muzejem Hrvaškega Primorja z Reke. Njegova kustosinja Tamara Mataja je z njo predstavila lik in delo tega posebnega človeka, ki so ga na Reki, kjer je dr. Franjo Kresnik živel vse svoje življenje, poznali kot šaljivca z ekstravagantno frizuro, kot dobrega zdravnika in dobrotnika, ki je podnevi nesebično opravljal svoj zdravniški poklic, ponoči pa igral na violino in se ukvarjal z raziskovanjem ter izdelovanjem teh instrumentov.

Raziskovalec skrivnosti instrumenta

Rojen je bil leta 1869, hrvaškemu očetu in avstrijski materi, na Dunaju, kjer je tudi študiral (medicino), čeprav je od svojega drugega leta dalje živel na Reki. Pogosto je zahajal v Cremono, kjer je preučeval zapuščino Amatija, Stradivarija in Guarnerija, pa tudi na Dunaj, kjer se ukvarjal z zbirko Theodorja Hämmerleja. O svojih izsledkih je napisal tudi brošuro, natisnjeno v treh jezikih ter obsežnejšo študijo, ki je bila izdana posthumno.

Raziskoval je skrivnosti fizikalnih lastnosti violin in kemijsko sestavo njihovega laka. Sčasoma je začel tudi sam izdelovati odlične primerke, ki so bili sprva kopije starih cremonskih, kasneje pa je začel razvijati lasten tip violine, primernejše za večje dvorane in za modernejši repertoar. S svojim delom je v začetku 20. stoletja spodbudil ponovno zanimanje za slavno cremonsko goslarsko šolo, pa tudi rojstvo njene nove različice, katere prvi inštruktor je postal prav njegov učenec Carlo Schiavi. Kresnik, v Cremoni so ga imenovali tudi “človek, ki bere violine”, pa je bil njen stalni dopisni ravnatelj. Njegove violine, sprva izključno kopije primerkov “Gaurneri del Gesù”, kasneje pa tudi modernejše različice, so bile pogosto nagrajene na pomembnih mednarodnih razstavah (na Reki, v Cremoni in Berlinu).

Izdelal je 52 violin, dve violi, dva violončela in vse štiri instrumente za Holdnov godalni kvartet iz New Yorka. Na Reki si je želel ustanoviti šolo za izdelovanje godal, a mu je namero preprečila druga svetovna vojna, med katero je leta 1943 umrl.

Neznani sosed

Nekaj njegovih violin najdemo tudi na slovenskih tleh; naš znani goslar prof. Vilim Demšar se še spominja, da so v delavnico njegovega očeta prinašali v popravilo Kresnikove violine. Kljub temu je Franjo Kresnik še danes bolj znan v Cremoni, na Dunaju in v Berlinu kot pa pri nas, čeprav je vse svoje življenje živel v naši soseščini. Na Reki so po njem poimenovali ulico in mu uredili spominsko sobo v Muzeju pomorstva in zgodovine Hrvaškega Primorja, kjer zdaj hranijo njegove violine, tako kot piranski Pomorski muzej hrani Tartinijevo violino. In prav ta se je leta 1937 srečala s Kresnikom v Cremoni, kjer je Tartinijeva violina dobila svoj prvi certifikat, mojster Kresnik pa predaval o principih stare italijanske goslarske šole.

O vseh teh povezavah je na odprtju razstave spregovorila kustosinja Duška Žitko, na Kresnikovo violino je ob tej priložnosti zaigral mladi, a izvrstni reški violinist Krunoslav Marić, danes tudi član slovitih Zagrebških solistov, na Tartinijevo pa slovenski violinist in eden najbolj zavzetih raziskovalcev Tartinijeve zapuščine, Črtomir Šiškovič. V palači Gabrielli, sedežu Pomorskega muzeja v Piranu, bo razstava na ogled do 24. maja.

LEA HEDŽET, Radio Koper