O luči, obliki, barvi in emociji
V Vili Manin v Passarianu, rezidenci poslednjega beneškega doža Ludovica Manina, so do 7. aprila na ogled umetnine zadnjega velikega predstavnika beneškega slikarstva Giovannija Battiste Tiepola.
PASSARIANO > Giovanni Battista Tiepolo (1696, Benetke - 1770, Madrid) velja za najodličnejšega med slikarji 18. stoletja. Njegov opus je orjaški, slikal je od svojega 16. do 70. leta, v zahodno likovno umetnost se je zasidral kot izjemen kolorist, virtuoz v risbi in velemojster dinamičnih, lahkotno zasnovanih in virtuozno izpeljanih kompozicij, tako slik, fresk kot risb in grafik.
Tiepolo je slikal tako mitološke, kot sakralne ali alegorične, pa tudi zgodovinske prizore. Med razstavljenimi tako vidimo njegovo delo Aleksander Veliki in Kampaspe v Apelovi delavnici, na kateri naj bi se v podobi Apela upodobil slikar sam ter znamenito Čas odkriva resnico, ki domuje na stropu salona ville Loschi v Vicenzi. Zanimiva so tudi tabelna dela, med katerimi je Žrtvovanje Izaka ter table z apostoli iz beneške cerkve dei Derelitti, oziroma Ospedaletta, na ogled pa so še Tiepolove karikature v tehniki peresa in akvarela, pa upodobitve Favn in favnica, Diana in Kalisto, Žrtvovanje Ifigenije, Lovec na konju, Danaja, ki jo Zeus obišče v podobi zlatega dežja, Diana in Akteon, Poslednja sodba, Pulcinelle, med portreti pa izstopa Antonio Riccobono, ki prihaja iz palače Roverella iz Roviga.
“Grande maestro”, ki je do potankosti razvil iluzionistično metodo, ploskovitost pretvoril v prostorsko atmosfero in pustil, da v njej lebdijo alegorični mitološki liki, povezuje razkošje baroka, eleganco rokokoja in hladnost počasi se napovedujočega neoklasicizma.
Pomembne postaje
Tiepolo se je začel šolati še zelo mlad, formiral se je v šoli Gregoria Lazzarinija, dozoreval pa ob mojstrih in vzornikih kot so Giambattista Piazetta in Hrvat Federiko Benković. Pomembne postaje v njegovem življenju so Benetke, Würzburg in Madrid, odločilen v njegovi zgodnji biografiji pa je prav nam bližnji Videm, ki predstavlja okolje, v katerem se je Tiepolo, ko je zapustil rojstne Benetke, oblikoval v izjemnega slikarja, kar mu je nenazadnje odprlo poti do pomembnih naročnikov po Evropi. V Videm ga je povabil patriarh Dionisio Delfin in tu je slikal od leta 1726 dalje; njegova dela pa je še danes moč videti v katedrali, cerkvi Purità, patriarhovi palači, škofijskem muzeju in na gradu. In prav videmskega Tiepola priporočajo kot podaljšek pričujoče razstave.
Druga lokacija, na katero nas razstava napoti, pa je Trst - iz tamkajšnjega muzeja Sartorio namreč na razstavo prihajajo nekatera Tiepolova dela in tam je vzporedno na ogled izbor Tiepolovih risb iz stalne zbirke. Omenimo naj, da je tržaška zbirka med najobsežnejšimi, saj hrani 254 risb iz vseh mojstrovih ustvarjalnih obdobij.
V Würzburgu je Tiepolo delal na povabilo knezoškofa, slikal je prizore iz življenja Frderika Barbarosse v cesarski dvorani tamkajšnje rezidence. Leta 1962 je 66-letni Tiepolo na poziv Karla III odpotoval v Madrid, kjer je poleg drugega v dvorani naslikal fresko Venera vodi Eneja v hram brezsmrtnosti. Slikar, za katerega je bila značilna neizčrpna ustvarjalna moč, je v Madridu tudi umrl.
Štiri leta za razstavo
Monografsko razstavo v vili Manin, ki so jo naslovili Luč, oblika, barva, emocija, so kustosi Giuseppe Bergamini, Alberto Craievich in Filippo Pedrocco pripravljali štiri leta. Na ogled so postavili umetnine, med njimi je 36 oltarnih slik, pa tudi druge slike, risbe manjši bronasti kipi, ki prihajajo iz štiriindvajsetih držav. Med izjemnimi deli je na novo restavrirana oltarna slika iz stolnice kraja Este, ki meri skoraj sedem metrov v v višino in štiri metre v dolžino in predstavlja Sveto Teklo, ki posreduje, da bi se Este znebile kuge, ki je leta 1630 kosila po tistih krajih. Slika je na ogled v osrednjem salonu, nasproti pa visi delo Zafir in Flora iz prve polovice tridesetih let 17. stoletja, ki jo je sicer moč videti v Benetkah.
KLAVDIJA FIGELJ