O meni in drugih Narcisih
Novogoriška Mestna galerija vsako leto pripravi eno kuratorsko razstavo; tokratno so zaupali Majdi Božeglav Japelj, kustosinji Obalnih galerij. Izbrala je umetnika s Kosova in umetnico iz Trsta, in medtem ko on kot veliki mojster na velikih platnih portretira druge, ona druge prosi, da jo portretirajo. Egotrip, bi porekel kdo, a ona temu pravi “manifestacija narcisoidnosti na najvišjo potenco”. Njegov del razstave je likovno veličasten, njen vizualno neprivlačen.
NOVA GORICA > Izbranca sta slikar Gani Llalloshi (1965) z diplomo prištinske in specializacijo na ljubljanski likovni akademiji, dodatnim izpopolnjevanjem na HDK v Berlinu in piransko hišno številko ter Lorena Matic, ki se je, kot piše v biografiji, večkrat rodila v različnih krajih, med njimi tudi v Trstu. Neznano kdaj, z neznano izobrazbo. Oba sta začela razstavljati sredi devetdesetih, oba sta torej na likovni sceni prisotna dve desetletji.
Majda Božeglav Japelj ju je izbrala, tako piše, ker se vsak na svoj način odzivata na spremenjen način dojemanja človekovega ožjega in širšega okolja, geografskih meja in identitete posameznika. Ker se odzivata na svet, ki so ga spremenili pospešeni ritmi globalizacije. Na prvi pogled sta povsem različna; Llalloshi s svojimi portreti velikih formatov popolnoma prevzame in obvladuje obodnico novogoriške Mestne galerije, po krivulji vodi v strumnem ritmu in s kontrastnimi barvami naprej, ko pa se znajdemo v osrednjem prostoru, se vsa moč toka razvodeni v stoječo mlako papirjev, papirčkov, pisemc, risbic, plakatov, ki na trenutke spominjajo na promocijska gradiva kakšnih newageovskih agencij.
Medtem ko je umetnik portretiral člane svoje družine in tako mapiral družinsko drevo ali album, pa je umetnica prijatelje in druge, s katerimi je vzpostavila stik, prosila, naj ji napišejo, narišejo ali kako drugače izrazijo, kakšna je. “Kakšna sem?” se je glasilo vprašanje, ki mu je dodala celo sugestijo, naj ji pomagajo izboljšati podobo. Ne torej naturalizen niti realizem, ampak idealizem. Avtorico zanima ne le, kakšna je, zanima jo, kakšna naj bi bila, kakšna je idealizirana podoba o njej sami. Umetniku nasproti torej stoji umetnica, monumentalno nastopa proti intimnemu, avtorsko proti neavtorskemu, historično proti sodobnemu, realizem proti idealizmu. Skozi perspektivno sodobne umetnosti bi vse skupaj lahko zavili v celofan in nanj prilepili listek “umetniško delo kot družbeni medprostor” ali “utopija, ki danes živi v subjektivnem vsakdanjiku” ali “v poglavje o diktaturi forme” ...
Četudi sta izrazne oblike obeh umetnikov tako različne, pa je Japljeva med njima uspela najti presečišče množic, in sicer v tem, da oba “razmišljata o medsebojnih odnosih, o problematiki soočanja s samim seboj, o identiteti, opredeljeni s pripadnostjo izbranemu bivanjskemu prostoru in o preverjanju vloge, pozicije posameznika v odnosih do drugih”.
Obema naj bi bila skupna tudi obravnava figure, človeškega telesa kot motiv, v katerem se morda lahko najbolj neposredno razgalja tematika identitete posameznika. Našla je tako rekoč njun odnos do sveta, če upoštevamo, da je umetnost dejavnost, ki z znaki, oblikami, gestami ali predmeti proizvaja odnose do sveta.
KLAVDIJA FIGELJ
