O nemoči, ki nas obdaja

NOVA GORICA > Tragikomično dramo Peggy Pickit vidi boga v obraz (2010) je priznani nemški dramatik Roland Schimmelpfennig (1967) prispeval za Afriško trilogijo, dramski projekt različnih (evropskih, afriških in severnoameriških) avtorjev, režiserjev in igralcev, ki tematizira zapletene odnose med Afriko in zahodnim svetom.

Avtor išče človeka

V teh odnosih, ki so po besedah avtorja preveč kruti in zapleteni, da bi jih lahko preoblikovali v dramsko umetnost, išče človeka. Tokrat sta to obraza deklic, ki ju vidimo samo skozi oči štirih odraslih zahodnjakov in skozi njuni igrački.

Delo je režiral igralec ter gledališki in filmski režiser Primož Ekart, ki prvič ustvarja v novogoriškem gledališču.

Zgodba pripoveduje o večerji, na kateri se srečata zakonska para. Vsi štirje so kolegi iz študentskih dni, stari 41 let. Prvi par se je ravno vrnil z vojnega področja v Afriki. Tam sta Martin (Blaž Valič) in Karen (Helena Peršuh) kot zdravnika šest let delala v zelo težkih razmerah, zdaj pa sta morala tamkajšnjo bolnišnico zaradi naraščajoče nevarnosti državljanske vojne zapustiti. Drugi par je bil ta čas doma. Liz (Marjuta Slamič) in Frank (Miha Nemec) sta zaslužila veliko denarja, imata hišo in otroka. Ves večer se njihovi pogovori vrtijo okrog morale in odgovornosti, okrog nevednosti in nemoči ter okrog sirote, za katero sta skrbela oba para, vsak na svoj način.

Četverica hitro ugotovi, da za dejanja drugih nima veliko razumevanja, še manj pa besed. Konflikt se zaostri, v obupanem poskusu, da bi spet našla bližino med njimi, pa Liz “uprizori” namišljeni pogovor med Peggy Pickit, hčerkino gumijasto punčko, in leseno figurico, darilom njene afriške vrstnice, ki jo v daljni domovini čaka negotova usoda.

Zgodba z velikim emotivnim nabojem

“Ko sem delo prebral, je zgodba v hipu zazvenela z velikim emotivnim nabojem,” pravi režiser. “Para se srečata v času življenjske prelomnice, ko se posameznik sooča s tem, kaj je doslej v življenju že storil, kam je prišel, obenem pa to soočenje definira pot, ki jo bo še prehodil. Avtorjeva pisava je zelo kompleksna, specifična, zato zahteva igralsko disciplino.”

Dramaturginja Simona Hamer dodaja, da je za nemškega dramatika, znanega po tem, da je med najbolj uprizarjanimi v Evropi, znano tudi to, da besedilo zastavi precej matematično in shematično.

“Temo revščine, neozdravljivih bolezni, kakršna je AIDS, in lakote je 'začinil' z zapleti v odnosih dveh parov,” o tragikomični drami Peggy Pickit vidi boga v obraz pravi letošnja Grumova nagrajenka Simona Hamer.

Konflikt “belih bogov”

“Naša humanitarnost ni prava humanitarnost. Živimo precej zaslepljeno v svojih lastnih življenjih,” pravi igralka Marjuta Slamič, Miha Nemec pa osrednji dogodek v zgodbi opiše kot srečanje “belih bogov”, ki se podobno kot antični bogovi skregajo.

“Pogled zahodne družbe na dogajanje v Afriki, Južni Ameriki in na drugih koncih sveta, kjer ljudje umirajo zaradi različnih razlogov, je grozljiv, saj se mi medtem kregamo, katere barve avto bomo kupili ...” je kritičen Blaž Valič.

Režiser je pred nocojšnjo premiero še dejal, da besedilo ne prinaša nikakršnih odgovorov, odpira pa - sicer precej nazorno, a v rokavicah, kot ga je dopolnil umetniški vodja Marko Bratuš - vprašanje nemoči, ki nas vsak dan obkroža, saj se težav v manj razvitem svetu zavedamo, a ne moremo nič storiti, da bi jih lahko rešili. ANA CUKIJATI