O pesniku in cerkveni hipokriziji
Prvo premierno predstavo letošnje sezone v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici Kdor sam do večera potuje skozi svet odlikuje estetika, ki prepleta filmsko in gledališko govorico. Predstavo je režirala Neda R. Bric, ki je hkrati avtorica besedila.
NOVA GORICA> Režiserka Neda R. Bric je dramatično dokumentarno pripoved o življenju pesnika Simona Gregorčiča, ki se dogaja na odru, vpela v fiktivni filmski dialog, ki na eni strani povezuje zgodovinsko dogajanje s sedanjostjo in še vedno aktualnim problemom cerkve kot institucije, ki si pridržuje moralne vrednote, na drugi strani pa nevsiljivo veže med seboj video posnetke, ki predstavljajo scenografijo dramskemu dogajanju na odru. Svetlo video ozadje se s temačnostjo na odru, kostumskim minimalizmom in dramatičnim vzdušjem zelo poetično in z izjemno mero estetskega okusa spotoma zliva v celoto.
Filmsko ekipo so sestavljali: scenograf Aleksander Blažica, direktor fotografije Aljoša Korenčan, asistent kamere Jan Perovšek, mojster luči Damjan Žumer ter oblikovalec in snemalec zvoka Boštjan Kačičnik.
Pravzaprav ne preseneča, da se je Briceva lotila te odrske postavitve, Gregorčič je zagotovo s svojo trmasto naravo in neupogljivostjo, človeško občutljivostjo, ki je zazvenela v njegovi blagozvočni poeziji, ter življenjsko zgodbo zelo naravna dramatična snov.
Režiserka je ob učiteljici Dragojili, ki jo je kot gostja in v maniri 19. stoletja zadržano odigrala Vesna Vončina, in ob pesnikovem prijatelju Franu Erjavcu, ki ga je z nekaj pristne radoživosti upodobil Gorazd Jakomini, vpeljala pesnikovo mater, ki po moči vloge prekaša ostale. V njej je skoncentrirano vzdušje časa in institucija, ki odreja drugemu, kaj je prav in kaj narobe. In je v bistvu edini protiigralec pesniku, ki se skozi poezijo in trmasto bitko z zemljo osvobaja iz tesnih spon talarja in iz nič manj utesnjujoče ujetosti v lasten značaj. Hladno, racionalno, neprizanesljivo mater je prepričljivo oblikovala Dušanka Ristič.
Dramaturginja predstave je bila Martina Mrhar, skladatelj Aldo Kumar, avtorica scenskih videov Polona Zupan, scenografa Rene Rusjan in Boštjan Potokar, kostumografinja Tanja Zorn Grželj, oblikovalec svetlobe Samo Oblokar, avtor video animacije Matic Leban, avtor posnetkov Soče Marko Krašovec.
Pesnika so v različnih življenjskih obdobjih odigrali trije igralci. Mladega kaplana je morda nekoliko presramežljivo oblikoval Peter Harl. V obdobju, ko izidejo Poezije, ko pesnik doživlja moralne napade iz cerkvenih vrhov, pa tudi od ljudi, češ da ima po vsej Vipavski dolini nezakonske otroke, in se snov dramatično stopnjuje, je pesnika zanesljivo in dinamično upodobil Blaž Valič.
Ko pa je prišel na oder Ivo Barišič odigrat notranjo človeško in moralno bitko Simona Gregorčiča, je iznenada oživel ves oder. Igralec razpolaga z izjemno sugestivno močjo, s katero gledalca priklene nase. Tako gre ostalim igralskim upodobitvam skoraj nekoliko zameriti pretirano zamolklost in glasovno pritajenost. Že sama mogočnost videa in glasbe bi namreč zahtevala intenzivnejšo odrsko retoriko.
Med odrskimi prizori teče v postavitvi Nede R. Bric fiktivna filmska zgodba. V bolnišnici, kjer umira starka, sedita ženska in duhovnik, brat in sestra. Skozi zelo realistične dialoge počasi, s stopnjevanjem napetosti, s silovitimi napadi ženske na hipokrizijo in hinavščino cerkvene institucije (svojemu bratu duhovniku nikakor ne more oprostiti tega, da se je zavezal “cerkveni bratovščini”), izvemo, da sta sestra in brat pravzaprav vnuka župnika. Ženska imena ne razkrije, a ga niti ni treba. V vlogah sta bila izjemna Marjuta Slamič in kot gost Matej Puc.
MAJDA SUŠA