O plesu, ki ima moč spremeniti življenje

GORICA > Film je italijansko-argentinsko-slovenska koprodukcija, nastaja pa pod okriljem producenta goriške Transmedije Igorja Prinčiča, ki je vodil tudi na lanski mostri uspešno uvrščeno talijansko-slovensko produkcijo Zoran, moj nečak idiot. V vlogi producenta je še Miha Černic iz slovenske filmske hiše Staragara, ki je prav tako sodelovala že pri Zoranu. Kratek, nekaj minutni delček iz filma Dancing with Maria, ki ta hip še ni dokončan, smo videli predsinočnjim v nabito polni veliki dvorani goriškega Kinemaxa, tik pred razglasitvijo nagrade za najboljši scenarij 33. festivala Sergio Amidei, ki je Gorici potekal v preteklih dneh.

Predsinočnjim so v Gorici razglasili in podelili tudi nagrado za najboljši scenarij festivala, imenovanega po scenaristu Sergiu Amideu. Iz rok člana žirije Marca Risija jo je prejel Uberto Pasolini, 57-letni italijanski režiser, scenarist in producent, ki živi v Angliji, in sicer za film Still Life. V obrazložitvi so zapisali, da gre za film, ki raziskuje temeljna vprašanja človekove biti z veliko mero treznosti in človečnosti in hkrati potrjuje izrednost vsakega življenja in vsakomur ponuja možnost uveljavitve prek svojega dela.

Režiser filma Dancing with Maria je Ivan Gergolet (1977) iz Doberdoba, diplomant bolonjskega DAMSA. To je njegov prvi celovečerec, za seboj pa ima že nekaj kratkometražcev. Filmu se posveča od leta 1995, med drugim je sledil nastajanju filma Arheo Jana Cvitkoviča in posnel Making Arheo. O filmu Dancing with Maria so ob sprejemu v Benetke menda dejali, da gre za dokumentarec, ki govori z jezikom filma.

> Nam lahko predstavite Mario Fux?

“Maria Fux je 92-letna argentinska plesalka, ki ima studio v središču Buenos Airesa. Tam uči ples po svoji metodi in to ne le profesionalne plesalce, temveč tudi hendikepirane ljudi, ljudi s fizičnimi ali psihičnimi motnjami. Sprejema skratka vse in jih ne ločuje, vsi so del istega plesa.”

> Kako ste vi prišli do nje?

“Moja žena je njena učenka. Seminarji Marie Fux so zelo poznani, moja žena jih je obiskovala v Milanu in potem je šla tudi v Buenos Aires, tam sem pred štirimi leti posnel intervju in ko sem ga v Gorici pokazal Igorju Prinčiču, me je vprašal, kaj pa če bi iz tega naredili film? Vrnil sem se v Argentino in zadnja tri leta snemal.”

> Kako ste Marijo spoznavali med snemanjem?

“V teh treh letih sem se ji lahko kar precej približal, saj sem imel dovolj časa. Spoznaval sem jo lahko tudi tedaj, ko nisem snemal. Obiskoval sem jo v studiu, se z njo srečeval. Želel sem si spoznati njen svet. Film ni zgolj biografija, pravzaprav je niti nisem kaj veliko raziskoval, zanimale so me zgodbe iz studia. V filmu spoznamo Mario in njene učence, spoznamo, kako lahko ples spremeni življenje teh ljudi. Vsak govori svojo osebno zgodbo, ki jo z vstopom v studio na nek način obdela, a to je že delo Marije, ki ponudi možnost za spremembo.”

> Doslej ste snemali kratke filme, kakšna je bila izkušnja pri tem, prvem celovečercu?

“Snemanje je trajalo res dolgo, produkcija je bila zapletena, kajti snemati v Argentini in imeti ocean med sabo in producenti filma, je kar težko. Zato smo vzpostavili še koprodukcijo z Argentino, na koncu, pred šestimi meseci, pa je koprodukcijo vstopila še Slovenija s Starogaro in tako omogočila, da film končamo ter da posnamemo glasbo z orkestrom.”

> Po teh nekaj minutah filma, ki smo ga videli nocoj, je jasno, da ima glasba izredno pomembno vlogo. Kdo je avtor glasbe?

“Avtor je Tržačan Luka Čut. Glasba ima res pomembno vlogo in lahko rečem, da smo vsi zelo zelo ponosni na glasbo.”

> In ponosni, da so vas kot edino italijansko produkcijo izbrali za sekcijo Teden kritike na beneški filmski festival?

“Seveda, ponosni smo, da gremo v Benetke in še bolj ponosni, da smo prvi dokumentarni film v zgodovini mednarodnega tedna kritike.”

KLAVDIJA FIGELJ