O silovitosti njegove ustvarjalnosti
Mittelfest se je v petek slovesno začel s svetovno premiero. Predstava Michelangelo, ki jo tokrat podpisuje Tomaž Pandur, je predstava o silovitosti ustvarjanja. O takšni dimenziji silovitosti kot je, denimo, božja. Zato se v njej upravičeno sprašujejo ali je bog ustvaril človeka ali človek boga.
VIDEM > Začelo se je s Poslednjo sodbo. S tisto sodbo, ki pride navadno na koncu, je Pandur začel. Začel je na tam, kjer ni več muh, da bi motile ozračje, je samo še človek pred bogom, človek pred samim seboj, gol in bos. In Michelangelo, ki, kot piše, “živim v peklu in slikam podobe.”
Predstava je nastala v koprodukciji Mittelfesta in Hrvaškega nacionalnega gledališča iz Zagreba ter Pandur Theaters, z njo pa so počastili vstop Hrvaške v Evropsko unijo.
Kipar, slikar, arhitekt, pesnik. Najprej se premaže z mavčno vodo in se naredi skulpturo, potem se potrosi z barvami in nastane slika, obstaja v arhitekturi, ki je na odru inovativno in enostavno upodobljena z gradbenimi odri (scenografija Sven Jonke, Numen). Njegovo pesništvo je bila najbrž luč, svetloba ali pa voda, ki je pokrivala oder, njegov atelje cerkvena tla. Voda, v katero so lahko stopili le tisti, ki so mu lahko prišli blizu. In v istem prostoru so bile ljubezni, ki so prav tako silovite in kontradiktorne, kot je ustvarjalnost sama.
Osrednja tema, ki jo Michelangelo na začetku pove, je umetnik v visoki renesansi z notranjimi konflikti, problemi in paradoksi. Umetnik, ki preizkuša ekstremne meje klasične forme in se poda v nove horizonte umetniškega jezika. Človek, ki vidi svet, zato je v borbi z njim, trpi muke. V borbi s cerkvijo in moralo, ki ves čas z viška gleda v njegov ustvarjalni prostor in sploh družbo, ki modruje, ne da bi vedela kaj sploh ustvarjalnost pomeni.
Nastala je izjemna predstava, kjer se je videlo, da se Pandur ne boji veličine genijev niti silovitosti, ki jih premore njihova ustvarjalnost. Bil je že v peklu, pri Hazarjih, v vojni in miru, se soočil s Kaligulo, Hamletom, Teslo, Medejo in pokazal, da z bolj ali manj stalno ekipo lahko ustvari dela, ki jih Italijani imenujejo capolavoro, mi pa mojstrovina. Pandur se tokrat ni bal niti prehajanj v času, saj nas elegantno odpelje iz visoke renesanse v leto 1919, ko je Miroslav Krleža, še ena močna osebnost, pisal to dramo. Pelje nas celo v sodobnost, ki iz veličastnega umetniškega dela naredi zgolj eno od turističnih atrakcij, ki jih obkljukajo klepetavi turisti z butastimi vprašanji. V sodobnost, ki mojstrovine ne zna več videti, kaj šele razumeti.
Izjemno vlogo v visoko napetostni predstavi, za katero so glasbo oblikovali Silence, ki pa jo je Pandur na trenutke znal razrahljati z drobnimi duhovitostmi, je (ponovno) mojstrsko oblikoval Livio Badurina, ki je umetnika, “ki slika z umom in ne z rokami”, upodobil predvsem telesno. Kaj pa je bila renesansa drugega kot obdobje človeka in obdobje telesa.
KLAVDIJA FIGELJ
