O ženskah, ki ne poklekajo

KOPER > V pogovoru z Jasno Čebron se je Breda Smolnikar spomnila svojih začetkov v Mladih potih in Trilogije o Stobu iz zgodnjih osemdesetih let, ki jo je pisateljica izdala v samozaložbi in s psevdonimom Gospa ter našla veliko bralcev, posebej med domačini, Domžalčani. Sodbe in obsodbe so pisateljico prisilile k molku za kar 17 let. Po letu 1998 so v samozaložbi izhajale zgodbe o izjemnih, odločnih in podjetnih ženskah. Taki sta Rozina v romanu Ko se tam zgoraj olistajo breze in Albina v Spuščeni zanki. Prav z upodobitvijo Rozine se je začela pisateljičina osemletna pot po sodiščih. Leta 2007 jo je ustavno sodišče oprostilo vsake krivde, predlani pa še Evropsko sodišče za človekove pravice. “S tem sem priborila svobodo vsem slovenskim in tudi evropskim umetnikom,” pravi.

Vendar se je na tej poti utrudila, čeprav je protestno izdajala zašifrirane in zakodirane knjige, vse Depuške pripovedke je javno zažgala. Pred petimi leti je izdala v samozaložbi zbrano delo Veliki slovenski tekst in napovedala dokončni ustvarjalni konec.

Si dekle ali žena? je 850-stranska knjiga s šestnajstimi zgodbami o ženskah, ki ne poklekajo pred težavami, ampak jih vitalno rešujejo in zmagujejo, ker si ne dovolijo pomilovanja. Njihov vitalizem je opisan stvarno, humorno, dinamično, včasih tudi poetično ali groteskno. In polovica besedil ima piko samo na koncu, kakor bi bila povedana v enem dahu. Te pripovedi so ponatisi iz prejšnjih romanov, vendar je Breda Smolnikar vse natisnjeno tudi v živo prebrala in knjigi dodala 18-urni zvočni posnetek na UBS-ključku v produkciji Gala Gjurina. Pripovedi je bogato ilustrirala Laura Ličer, s spremnimi besedami pa so se pisateljici poklonili številni kritiki. Na koprskem večeru se je gostji poklonila Lorella Fermo s karikaturo. NR