Ob razstavi Figuralno, figurativno, figurabilno smo se pogovarjali z Andrejem Medvedom
V Obalnih galerijah se preučevanja svoje Stalne zbirke sodobne slovenske umetnostipo letu 1976 lotevajo s študijskim pristopom. Pred sedmimi leti so se posvetili abstraktnim delom, vse do 27. februarja pa bo v portoroškem Monfotru na ogled razstava, ki obravnava figuralni del zbirke.
O njej smo se pogovarjali Andrejem Medvedom, kustosom razstave Figuralno, figurativno, figurabilno in umetniškim vodjo Obalnih galerij.
>Naslov razstave je troplasten in nekoliko zapleten. Nam ga lahko pojasnite?
“Vsi trije izrazi; torej figuralno, figurativno in figurabilno so vezani na figuro. Obenem pa bi rad poudaril, da ni na vseh razstavljenih delih osrednji predmet človeška figura. Figuralnost namreč razumem kot pojem, v katerega je zajeto vse, kar je predmetno. V okviru takšnega razumevanja sodijo na omenjeno razstavo tudi dela Joni Zakonjšek, ki se ne posveča človeški figuri, marveč slika notranjo in zunanjo naravo. Izraz figurativno je splošnejši, vezan je na pripovednost, figurabilno pa je tisto, kar naj bi seglo v bistvo vsakega figuralnega in figurativnega. Gre za izraz, ki ga je francoski filozof Gilles Deleuze uporabil, ko je pisal o figuri v slikarstvu Francisa Bacona. Ta termin je kasneje uporabil v besedilu Meje figurabilnega tudi Miško Šuvaković. Sicer posebno razlikovanje teh pojmov v običajnem razumevanju ni potrebno; bistveno je razlikovanje med abstraktnim in figuralnim slikarstvom.”
> Generacijski razpon avtorjev, katerih dela ste uvrstili na razstavo, je precejšen. Kaj druži vse sodelujoče umetnike?
“Sam v umetnosti uporabljam termin, ki je sicer bolj uveljavljen v znanstvenem polju. Zame je v vseh zvrsteh umetnosti - od filozofije do plesa - ključna iznajdba. Umetnik mora torej iznajti nek svoj izraz; nekaj, kar naredi presežek, ki je samo njegov. V filozofiji, denimo, šteje nova ideja. Skratka, če želimo priznati nek preboj na področju umetnosti, lahko storimo to samo na podlagi iznajdbe posameznega umetnika. Šele glede na izvirnost oziroma originalnosti lahko govorimo o novumu. Vsi sodobni slovenski slikarji, ki jih cenim, so zastopani na razstavi. Drži pa, da bi nek drugi kustos na razstavo skoraj zagotovo uvrstil tudi druge avtorje.”
> Na razstavo in seveda tudi v zbirko ste uvrstili tudi delo Marka Šuštaršiča, slikarja, za katerega opozarjate, da je domala pozabljen.
“Menim, da je prav Šuštaršič eden tistih avtorjev, ki je v svojem slikarstvu uveljavil iznajdbo. V prihodnjih letih bom pripravil razstavo Stupica, Marušič, Šušteršič, ki bo pokazala na kontinuiteto figure pri teh avtorjev. Vsekakor pa so poznavalci in ljubitelji slovenske likovne umetnosti na razstavi upravičeno pogrešali dela Marka Jakšeta. Razlogov za ta zdrs je več - eden od njih je, da o njegovem delu do takrat, ko je šla v tisk publikacija, nisem imel napisanega besedila, drugi pa je prijetnejši in prijaznejši: samostojno postavitev Jakšetovih novejših slikarskih del bomo namreč v petek, 4. februarja, odprli v galeriji Loža.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
Celoten pogovor preberite v ponedeljkovi tiskani izdaji Primorskih novic.
