Obraz Andaluzije v objemu istrskih deklet
Flamenko, zagotovo eden najpopolnejših obrazov Andaluzije, že dolgo ni več doma le na jugu Španije. V Ljubljani živi že dobro desetletje, Luna Flamenca pa je dve leti tega vzšla tudi v Kopru. Društvo pod vodstvom Nade Džafić združuje zaljubljenke v ta ples in andaluzijsko kulturo.
KOPER> V soboto ob 12. uri v koprski Taverni pripravljajo Ferio, prvo veliko javno predstavitev svojega delovanja.
Na prvo koprsko Ferio v Društvu za kulturo flamenka Luna Flamenca vabijo z živobarvnimi pahljačami. Izdelane so iz malce trše lepenke in so posute s pikami, tipičnim andaluzijskim vzorcem. In kot med smehom pripomni Nada Džafić, na njih ni tipkarske napake. “Odkar so vabila zunaj, k meni pristopajo ljudje in me opozarjajo, da nam jo je zagodel škrat. Da smo verjetno želeli zapisati fiera. Zapisali smo prav, feria je namreč andaluzijsko ime za mestni praznik, na prostem, kjer se ljudje družijo ob lokalnih specialitetah in kozarčku vina ter obenem ob glasbi tudi kaj zapojejo in zaplešejo. Traja več dni, tudi po več kot teden. Če bi za to dogajanje iskali vzporednico v našem prostoru, bi lahko rekli, da gre za šagro.”
Mnogo več kot samo in zgolj ples
Članice koprskega društva bodo na svoji ferii v koprski Taverni ponudile vse našteto, a z majhno razliko: praznovanje bo v tem primeru predstavitev andaluzijske kulture, trajalo pa bo dobri dve uri. Ko so v koprskem društvu razmišljali, kako svoje delovanje približati širšemu občinstvu, so se odločili, da povzamejo ljubljanski zgled. Tamkajšnje društvo Luna Gitana namreč ferio pripravlja že pet let, običajno se dogaja na Dvornem trgu, sodeč po odzivih obiskovalcev pa je izjemno lepo sprejeta.
Čemu in zakaj sploh flamenko? Nada Džafič pojasni, da je zanimanje za ta andaluzijski ples v Sloveniji dokaj mlad fenomen. Traja nekaj več kot desetletje, v naš prostor pa je vstopil približno sočasno s tangom, salso in orientalskimi plesi.
Sama se natančno spominja prvega srečanja z njim. “Bilo je na dvorišču Tobačne tovarne v Ljubljani. Vse je bilo opustelo in prazno, nikjer žive duše. Končno sem le zagledala neko gospo ter jo pobarala ali sem prišla prav. Prikimala je in od takrat je flamenko del mene in mojega življenja,” pojasni Nada in hitro pristavi, da gre pravzaprav za veliko več kot samo za ples. “Morda se bo slišalo klišejsko, a tako je: flamenko je odnos do sveta, medij, prek katerega izražamo svoja čustva: ljubezen, strah, žalost. Izjemno težko se potopiš vanj, če ga ne vzameš v celoti, to pa pomeni skupaj s kulturo. Ko sem se začela zbliževati z njim, sem ugotovila, da bova še dolgo vsak na svojem bregu, če se ne bom naučila španščine. Začela sem raziskovati ta svet, njihovo literaturo, glasbo, kulinariko, običaje,” pravi Nada in poudari, da v njihovem društvu ohranjajo izvirni andaluzijski flamenko. Pri tem sodelujejo z ljubljanskim društvom Luna Gitana in Agencijo za razvoj flamenka (Agencia Andaluza para el Desarrollo del Flamenco). Prek slednje so prišli v stik z Inmaculado Lobato, plesno učiteljico, pedagoginjo in plesno terapevtko iz andaluzijskega mesta Sanlúcar de Barrameda, ki je imela v Sloveniji že precej tečajev, v Kopru pa bo spet poučevala od 19. do 24. junija.
“Morda se bo slišalo klišejsko, a tako je: flamenko je odnos do sveta, medij prek katerega izražamo svoja čustva: ljubezen, strah, žalost.”
Kje tiči pravi flamenko?
Če hočemo pogledati flamenku globoko v dušo in oči, ga spoznati, moramo začeti raziskovati pri njegovih koreninah, je prepričana Nada, ki je v dveh letih, odkar deluje Luna Flamenca, okrog sebe zbrala dvajset navdušenk iz Kopra in okolice, kar nekaj pa se jih na tečaje pripelje tudi iz Trsta. “Ko se začneš ukvarjati s flamenkom, je dobro vedeti nekaj o njegovi zgodovini. Predvsem to, da se je rodil in je še vedno doma v Andaluziji. V zadnjem stoletju ga srečujemo tudi na odrih baletnih in opernih hiš pa tudi na predstavah, namenjenih turistom. Ta flamenko se sicer naslanja na tradicionalne prvine tega plesa, a gradi predvsem na tehniki. Plešejo ga poklicni plesalci, nemalokrat tudi baletniki. V Španiji danes flamenko živi tudi v prepletu s sodobnim plesom, in čeprav ga lahko srečamo vsepovsod, svoje domovine Andaluzije ni nikoli zapustil. In ta izvirni flamenko zanima nas. Ob strokovni pomoči Agencije za razvoj flamenka in maestre Inme takšnega prenašamo tudi k nam in ga tako pomagamo ohranjati takšnega, kot je,” pojasni Nada. In v čem je ta flamenko drugačen? “Tradicionalni flamenko je pravzaprav način življenja. Ta preplet različnih kultur, od sefardske, mavrske in še mnogih drugih, je neločljivo povezan z življenjem gitanov (ciganov, op.a). Ohranja se v družinskem krogu, zaznamuje pa vse pomembne dogodke v življenju: od rojstva, poroke in praznovanj drugih priložnosti. Ko se ljudje v Andaluziji zberejo, da bi karkoli proslavljali, je vedno zraven tudi glasba in z njo povezan ples. Flamenko tam plešejo vsi - od otrok do najstarejših, ki imajo v njihovi kulturi pomembno mesto in jih zelo spoštujejo.” Po Nadinih besedah je to ples, s katerim vsak posameznik izraža svoja čustva in razpoloženje ter ga zato v tem pogledu lahko razumemo kot individualni izraz, obenem pa pomembno zaznamuje in oblikuje tudi skupnost.
Če se želiš takšnega flamenka naučiti, ga moraš že v začetku imeti rad, mora te zanimati. In kot pravi Nada, ki se je z njim zbližala v srednjih letih, zanj ni potrebno plesno predznanje. “Če ga imaš, seveda pomaga, nikakor pa ni bistveno in odločilno. Učiš pa se ga tako kot tujega jezika. Gre za spoznavanje, odkrivanje ... Kajti, kot sem dejala že prej - flamenko ni samo ples. Tisti, ki so z njim odrasli, ga nosijo s seboj že od malega, nam, ki smo od drugje, pa vzame spoznavanje z njim malo več časa, saj je kultura, katere del smo, drugačna,” še meni Nada, tudi sama učiteljica tega plesa, ki se s svojimi učenkami poglablja tudi v druge pore andaluzijskega vsakdanjika, kulture in umetnosti.
Skupaj si ogledujejo filme, kaj preberejo, posebno mesto pa ima v njihovem druženju tudi odkrivanje andaluzijske gastronomije.
Brez prostorov in brez moških
In čeprav flamenko ni ples, ki bi bil namenjen zgolj ženskam, v koprskem društvu za zdaj nimajo nobenega moškega navdušenca nad tem plesom. Nada upa, da bo kakšnega toliko zamikal, da se jim pridruži. “Za zdaj naše društvo nima svojih prostorov. Želimo si in upamo, da nam bo to kmalu uspelo, saj bi za razvoj društva res ogromno pomenilo dejstvo, da ima nekje svoj dom. Potem bi laže komunicirali med seboj, pa tudi s skupnostjo. In predvsem bi lahko mestu, v katerem delujemo, več dali.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
