Od Marsa do Garibaldija
Oglej, mesto na križišču trgovskih poti, v rimski dobi ni bilo le rečno pristanišče ter kulturno in upravno središče. Na uličicah so se gnetle tudi številne delavnice, kjer so izdelovali drobne, a dragocene predmete. In prav geme, ploščice iz dragih in okrasnih kamnov, v katere so obrtniki (signariusi), gravirali različne motive, postavlja v središče gostujoča arheološka razstava Radosti zemlje (Gioie della terra).
KOPER> V galeriji Pokrajinskega muzeja bo na ogled do 3. decembra.
V okviru razstave v Pokrajinskem muzeju pripravljajo več spremljevalnih dogodkov. Jutri ob 18. uri bo dr. Miha Jerešek iz Prirodoslovnega muzeja predaval na temo Raznolikost plemenitih kamnov v svetu gem. V soboto bodo pripravili ekskurzijo v Oglej, v ponedeljek, 19. novembra, ob 18. uri, bodo gostili Aleksandro Nestorović iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, v sredo, 21. novembra (prav tako ob 18. uri,) pa bo predavala avtorica razstave Marzia Vidulli Torlo.
Razstava Radosti zemlje je še en kamenček v mozaiku sodelovanja med koprskim Pokrajinskim muzejem in tržaškimi Mestnimi muzeji za zgodovino in umetnost (Civici Musei di Storia ed Arte). Ti namreč v svojih depojih hranijo večjo zbirko gem, ki so bodisi nastale ali pa po trgovskih poteh prispele v Oglej oziroma na področje Furlanije-Julijske krajine. Razstavo so pripravili leta 2010, najprej je bila na ogled ob vhodu sprejemnega centra v jamo pri Briščikih, tokrat pa je prvič predstavljena v Sloveniji.
Avtorji želijo postaviti v ospredje plemenito srečevanje dveh elementov: “Prvega predstavlja sama surovina, minerali, dragi ali okrasni kamni, ki so delo narave ali v prenesenem pomenu dar Zemlje, drugega pa delo obrtnika - umetnika, ki je s svojim delom iz njih naredil prave male umetnine,” gostujočo razstavo predstavi arheolog in kustos Pokrajinskega muzeja Radovan Cunja.
In kaj so geme? Največkrat jih srečamo kot vložke na prstanih, uhanih, verižicah, pa tudi kot okras na kronah, kelihih in na knjižnih platnicah. “Izdelane so iz dragih in okrasnih kamnov najrazličnejših barv in provenienc - iz Evrope prihajajo predvsem z območja Alp, nemalo pa jih je tudi iz daljnih dežel, recimo Indije,” pojasnjuje kustos in dodaja, da to razkriva razvejane trgovske poti, po katerih je potekala trgovina z dragimi in okrasnimi kamni in tudi trgovina z gemami.
Razstava, razdeljena na več delov, se posveča tako materialom, postopku izdelave, kot tudi malim, drobcenim predmetom, ki so povprečno v premeru široki dober centimeter ali dva, zato jih gledalec pobliže spoznava s povečevalnim steklom.
Ksilografijo Caelator gemmarum-Steinschneider je leta 1568 izdelal Jost Amman, prikazuje pa graverja gem, ki sedi na trinožnem stolu ob delovni mizi. Z nogo vrti kolo, ki obrača sveder.
Na razstavi je predstavljenih 100 gem - najstarejše arheologi uvrščajo v 4. stoletje pred našim štetjem, najmlajše štejejo dobrih sto let in so nastale konec 19. stoletja.
“Največ gem, ki jih vidimo na pričujoči razstavi, je iz rimske dobe. Po motivih in stilnih značilnostih jih je mogoče večino povezati z Oglejem, ki je bil takrat glavno mesto severnojadranskega prostora. Tja so se stekale poti z različnih delov cesarstva, tu pa se je končala tudi jantarna pot,” pripoveduje Cunja in dodaja, daje obstojdelavnic, v katerih so v Ogleju izdelovali geme, izpričan s številnimi arheološkimi najdbami. “V Ogleju hranijo izjemno bogato zbirko gem in na podlagi vseh indicev lahko trdimo, da je večina rimskih gem, ki jih vidimo na razstavi, nastala prav v oglejskih delavnicah.”
Za geme lahko rečemo, da so imele vlogo nekakšnih amuletov, nosijo pa močna simbolna sporočila. Odražajo odnos človeka do sveta, njegov pogled na življenje, religioznost, iz motivov pa je moč razbrati tudi status tistega, ki mu je gema pripadala. Prvi nosilec simbolike je zagotovo že material - dragi kamni imajo različne pomene, z barvami pa se naslanjajo na štiri vitalne elemente narave - zemljo, ogenj, zrak in vodo.
Razcvet je gliptika, kakor se imenuje umetnost graviranja v kamen, doživela v obdobju rimskega cesarstva. Z obdobjem preseljevanja ljudstev so se prekinile trgovske poti in tako je precej zamrla tudi ta umetnost. Ponoven vzpon je ta umetnost doživela v renesansi in kasneje v 18. in 19. stoletju.
Motivi, ki jih vidimo na razstavljenih gemah, so različni in so seveda povezani z zgodovinskimi obdobjem, v katerih so nastali. Prikazujejo tako rimske bogove (Cerero, Diano, Merkurja, Apolona, Marsa) orientalna božanstva (Artemido Efeško, Izido, Sarapis), zodiakalna znamenja pa tudi mitološke motive in prizore iz kmečkega življenja.
Glede na izdelavo arheologi ločijo dve vrsti gem - vdolbene se imenujejo intaliji, reliefne pa kameje. Za večino se predvideva, da so služile kot prstani, nekatere večje pa so bile obeski za ogrlice. Geme, še zlasti tiste, ki so bile vdelane v prstan, pa niso imele le estetske oziroma simbolične funkcije; nemalokrat so služile kot pečat. Ta je velikokrat nadomestil podpis, posebej pogosto pa bi takšne primerke našli na prstih trgovcev.
Med zanimivimi primerki z razstave so tudi geme z vrezanimi arabskimi napisi - te arheologi uvrščajo v 18. in 19. stoletje, z gotovostjo pa lahko rečemo, da je bil med ljubitelji gem tudi gospod, ki je odkrito občudoval Giuseppeja Garibaldija. Antonio Zermani je dal namreč sredi 19. stoletja izdelati pečatno škatlico z doprsjem omenjenega vojskovodje.
MAKSIMILJANA IPAVEC
