Od Menarta do Šalamuna

LJUBLJANA > Ta je v minulih desetletjih uredil in napisal spremno besedo k več antologijam slovenske poezije, namenjenih zlasti italijanskim bralcem.

Cirila Zlobca sicer poznamo predvsem kot pesnika, njegovo tkanje stikov med italijansko in slovensko kulturo ostaja v senci, še nekoliko manj znano pa je, da je iz italijanščine v slovenščino med drugim prevedel pesmi v Dekameronu, Dantejevo Novo življenje, pa tudi poezijo Giacoma Leopardija in Giuseppeja Ungarettija ter dela Moravie, Quasimoda in Malaparteja.

Zlobec je svoje “literarno posredništvo” oziroma navezovanje stikov med slovensko in italijansko kulturo predstavil v knjigi Vse daljave niso daleč, ki je leta 2011 izšla pri Založništvu tržaškega tiska, kjer so jo v prevodu Mihe Obita natisnili z naslovom Lontananze vicine, incontri e amicizie italiane di un poeta sloveno. Poglavitno sporočilo knjige je spoznanje, da je z umetnostjo, humanostjo, strpnostjo in z odprtostjo mogoče premagovati predsodke in stereotipe ter uveljavljati pristno sožitje med narodi. Zlobec je v knjigo povezal spominske radijske eseje, ki jih je pripravljal zaRadio Trst A, referate z različnih strokovnih srečanj ter ocene njegove poezije, prevajanja in antologijskega dela, ki so jih napisali italijanski kritiki.

Kot je povedal za PN, je pri urejanju antologij stremel k temu, da predstavi sodobno slovensko poezijo, kakršna je bila v obdobju, ko je antologija izšla. “Nikoli nisem predstavljal le ene generacije, ali predstavnikov ene usmeritve, marveč sem hotel bralcu ponuditi celovit vpogled v slovensko poezijo. Ali če povem opisno - v antologije sem uvrščal slovensko poezijo od Menarta do Šalamuna; torej od realistične do skrajno subjektivno modernistične. In vedno so se čudili, da ima narod z dvema milijonoma prebivalcev ravno tako bogato in tematsko razčlenjeno poezijo kot veliki narodi. Ob tem sem v spremnih besedah skušal predstaviti tudi družbeni in politični kontekst, v katerem se je poezija porajala. Kajti tudi ko smo bili Slovenci brez samostojne države, smo imeli med vsemi evropskimi narodi najbolj izostren čut narodne pripadnosti. Z zvezami, ki sem jih imel, sem hotel spodbujati zanimanje za izjemnost tega malega naroda, ki se je oblikoval na kulturi.”

Ciril Zlobec je v 60. in 70. letih prevedel precej del italijanskih avtorjev v slovenščino. Kot pravi, je prevajanje vedno razumel kot tiho samokontrolo: “Prek tega sem poskušal doumeti oziroma se dokopati do odgovora na vprašanje, kaj je sploh fenomen poezije. Če bi ta odgovor našel, verjetno ne bi več pisal.” Opaža, da je imela njegova generacija pri odločitvah, katera dela iz italijanske književnosti prevesti v slovenščino, drugačne kriterije, kot veljajo danes. “Slovenci smo eden redkih narodov, ki ima po več prevodov velikih del italijanskih avtorjev; Božansko komedijo, denimo, lahko beremo v treh prevodih. Moja generacija je večinoma prevajala dela klasikov, pa tudi velikih sodobnih avtorjev, saj smo želeli zapolniti vrzeli, ki so bile na tem področju. Danes je za to, kaj se bo prevedlo - v mislih imam predvsem sodobne avtorje - odločilno predvsem, ali je določeno delo tržno zanimivo. Sam si želim, da bi založbe ob tem ne pozabile na to, da slovenskim bralcem ponudijo kakovostno branje,” še meni Zlobec, ki ocenjuje, da so italijanski bralci s slovensko književnostjo, še zlasti poezijo, dobro seznanjeni. Pri tem ima po njegovem mnenju veliko zaslug tudi Jolka Milič, ki je pred dobrim tednom dni prejela nagrado mira, leta 2005 pa so njeno delo nagradili z Lavrinovo diplomo.

MAKSIMILJANA IPAVEC