Od najtišjega piska do peklenskega groma in nazaj

CERKNO> Na prvem mestu, česar ne pozabi omeniti noben glasbenik, sta domačnost in prijaznost kraja, ki je festival popolnoma posvojil, takoj za tem pa glasbenike fascinira neokrnjena narava Cerkljanske.

Slednja je spiritus agens mnogih zvočnih asociacij, ki se potem rodijo in medijo na samem nastopu. Prav pristne vezi, ki se vsakič znova (s)tkejo med nastopajočimi in poslušalci, so tisto več, kar festivalu daje pridih popolne sproščenosti in neformalnosti. Šminkerjem, če se že kakšen pomotoma “prilipstika” mimo, hitro odpade maska(ra), in če ni prišel zaradi jazza, bo svoj jaz promptno umaknil v ozadje. No, v sedemnajstih letih, ko se festival bliža polnoletnosti, se je tudi občinstvo profiliralo, saj pozerjev preprosto ni več zaznati. Če kdo, potem so zagotovo glasbeniki nadvse zadovoljni, da imajo pred sabo poslušalce, ki jih njihov zvočni medij resnično zanima. Brez odziva je namreč muzika kakor odmev na Luni, kar se jim zagotovo, že zaradi narave izvajane glasbe, kje tudi zgodi.

V Cerkno namreč sistematično prihajajo najbolj odbite in čudaške godbe, kar jih premore bližnji in daljni svet. Koncept se ne spreminja in ostaja v polju skrajno eksperimentalnega, novega, iščočega in ekskluzivnega. Seveda z blažilnimi “brejki”, ki spočijejo uho. Letos je to najbolj dosledno uspelo akustičnemu duu Joseph Tawadros (lutnja), Jean-Louis Martinier (harmonika), ki je virtuozno improviziral na ljudske in umetne teme. Toda, če bi izbirali najbolj samosvojo skupino festivala, bi krono zagotovo dobila kompanija Doneda / Kocher / Stambolec / Grom.

Kontrabasist Tomaž Grom je s kvartetom tokrat poniknil v samo srčiko zvoka, tja nekam v območje najtišjega vzgiba, plahega piska, in lahne sape (iz meha). Lahko rečemo, da je parkiral v orkanskem očesu, kjer prevladujeta mir in tišina, in tam brskal za ostanki zvokov, šumov, “cvilkov”, šepetov. Ni kaj, muzičisti so šli globoko v jedro, okrog njih pa je grmelo in se stresalo. Včasih bližje jazzovskim koreninam, včasih pa so privreli glasovi iz drugih dimenzij. Fenomenalni belgijski pianist Fred Van Hove je s kvartetom v petek zelo intenzivno grebel na meji hrupa in tišine. Precej navznoter so muzicirali tudi Fernandez / Guy / Lopez trio, ki so s klasičnimi orodji (kontrabas, klavir in bobni) ustvarjali značilno hermetičen free jazz, petkov večer pa je sklenil Christian Lillingers Grund, kjer je osnova jazzovska tradicija, navihani pobegi v nepredvidljivo in samosvoje, pa so “že slišano” smiselno nadgradili.

Če se moramo odločiti, kaj in kdo je bil letošnja dodana vrednost festivala, pa najbrž za nikogar ni sporno - Atomic, kvintet samih Skandinavcev je sklenil dogajanje z orgazmičnim soundom, z globalizacijskim pristopom, ki ne dopušča ugovora, z ritmično perfekcijo, ki strese čas, in polnostjo zvoka, ki poslušalca celostno preparira. Krasna free jazz godba nadaljuje sicer že uveljavljene trende, ampak suvereno in artistično, čutno in akademsko obenem. In če kje, potem je v tej “formuli” skrivnost sodobnega jazza - raziskovanje, ki ga generira um in muziciranje, ki prihaja iz duše. Atomic so v tej (atmo)sferi zazveneli perfektno. Organizatorjem (kar je v neformalnem pogovoru potrdil tudi idejni in vsakršni vodja festivala Boštjan Cvek) je torej še enkrat uspelo intimno klubsko vzdušje razširiti na festivalski vatel. Temu pripomore tudi izjemna lokacija šotorske dvorane, iz katere vodijo ozke poti v katakombe z golažem in lignji, pivom in spremljevalnimi performansi (video produkcije, priložnostne razstave, dobro založena tržnica z vinilnimi in CD-ploščami … ter, nenazadnje, v teh vmesnih prostorih odlično funkcionirajo tudi prijazni klepeti, nova poznanstva, izmenjave mnenj in vtisov).

Jazz Cerkno se je v soboto sicer končal, nikakor pa ne bo zamrla dejavnost kluba. Bar Pr' Gabrijelu bo nadaljeval z vzporednim koncertnim planom, ki sliši na ime Keltika. Že za 24. junij napovedujejo solističen koncert Janeza Škofa in pripovedovalsko skupino Za dva groša fantazije, polnoletni Jazz Cerkno 2013 pa tako ali tako ni več daleč - le kakšnih 365 dni.

JOŽE ŠTUCIN