Od sebe k sebi
Žanu umrejo starši, Lučka od svojih beži. On želi na očetovo jadrnico. Sam. Ona, čeprav ga komaj pozna, pa z njim. Odpravita se na pot, ki je sprva beg od sebe in drugih, nato pa potovanje, na katerem drug z drugim prispeta k sebi. Celovečerni neodvisni prvenec režiserja Blaža Završnika Pot v raj je komunikativni “romantični road movie” in obenem otvoritveni film 17. Festivala slovenskega filma, ki se danes začenja v Portorožu.
> Prvenci so bili zadnja leta uspešnice festivala. Vaš film bodo zavrteli na odprtju. Gre za posebno čast?
“Bi rekel, da ja, ker tega res nismo pričakovali, in če drugega ne, je to dobra popotnica. Prvenci pa so zadnja leta res kar dobro sprejeti in mogoče je za to malce kriva nekakšna iskrenost, ki jo moja generacija izkazuje do obravnavanih tem. Lotevamo se nečesa, kar nam je res blizu, kar se nas tako ali drugače dotika, o čemer govorimo iskreno in morda ta način ustvarjanja daje dobre rezultate. Seveda je to zgolj moja špekulacija.” (smeh)
> Težke teme dveh iščočih se mladih ste se lotili na svetel način.
“To je najbrž del mene, ni šlo za zavestno odločitev. Ko pripovedujem zgodbe, želim za izkupiček na koncu čim več pozitivnega. Ko smo pisali scenarij, je bil naš cilj, da nam lahko v zelo težkih situacijah malenkosti povsem obrnejo perspektivo.”
> Film se zdi bolj zgodba o poti kakor o cilju. Koliko je bega, ki je v ospredju na začetku, in koliko iskanja?
“V tem je bistvo zgodbe: v določeni fazi beg postane potovanje. Ko Lučka in Žan nimata več pred čim in kom bežati, se sprijaznita z razmerami in drug drugemu pomagata prebroditi težek trenutek.”
> Scenarij je nastajal šestročno, saj se pod njim podpisujeta tudi igralca Ajda Smrekar in Klemen Janežič. Kakšna je njegova geneza?
“Ko sem dobil idejo za zgodbo in za lika, sem ju takoj zasedel. Začeli smo debatirati in izkazalo se je, da je zelo dobro, če skupaj pripravljamo scenarij. Onadva sta s tem raziskovala like in jih kasneje na snemanju kajpada že zelo dobro poznala. Po drugi strani pa menim, da pri pisanju scenarijev več ljudi lahko prispeva več pozitivnih sestavin. Tako smo skupaj pisali prizore, odzive likov, jaz sem pa skrbel za širši pregled nad potekom dramaturgije in kakšen naj bi bil izkupiček zgodbe.”
> Vaš “romantični road movie” zaznamuje jadrnica, zaradi katere je pravzaprav bolj romantični boat movie ...
“Bravo! Tega se pa nismo spomnili ...” (smeh)
> Potovanje in snemanje na jadrnici, na kateri sta bila poleg vas zgolj še igralca in direktor fotografije Lev Predan Kowarski, je bilo gotovo nekaj posebnega. S kakšnimi izzivi ste se srečevali?
“Osemmetrska jadrnica je teoretično registrirana za šest ljudi, ampak je v resnici za daljše obdobje popolna za dva. Zdaj si pa predstavljajte, da so bile poleg nas na njej nakopičene še gore tehnične opreme, od kamer, luči do odsevnikov ... Bilo je kar klavstrofobično, s tem da smo delali od jutra do večera. Ni bilo časa, denimo, da bi šel domov in se pomiril, ampak smo ves čas morali delati kot bi bili eno. To je bil kar velik izziv in že to, da v tem času ni prišlo do razprtij, je dosežek zase.”
> Prvenec ste posneli z lastnimi sredstvi s produkcijsko ekipo Sever&Sever. Zakaj se niste prijavili na Filmski center?
“Ker takrat ni bilo razpisa, obenem pa so postopki pri razpisih tako dolgi, da bi lahko snemali šele naslednje leto. Mi pa smo si želeli ta film tako ali drugače narediti. Imeli smo čas in vedeli smo, da je zgodba primerna tudi za snemanje brez večje ekipe. Odločili smo se, da ga posnamemo z minimalnimi vložki, da vsak nekaj prispeva in ga tako pripeljemo do postprodukcije, za katero so vedno potrebna dodatna sredstva.” (Koproducenta sta Filmski center in Restart d.o.o., op.a.)
MAJA PERTIČ GOMBAČ
