“Od šepeta do polnega glasu. Užitek.”
Mezzosopranistka Nuška Drašček je pri ZKP RTV Slovenija izdala album Re:Belle, na katerem interpretira pesmi “pariškega vrabčka” Édith Piaf, od slovitih La vie en rose (Življenje v rožnatem) in Non, je ne regrette rien (Ničesar ne obžalujem) do manj znanih. Jutri bodo zazvenele v Piranu.
PIRAN > Na 25. Primorskem poletnem festivalu bo Nuška Drašček nastopila v družbi pianista Blaža Jurjevčiča in tolkalista Vida Ušeničnika. Pred jutrišnjim koncertom, ki se bo v Pastoralno-kulturnem centru Georgios pričel ob 21.30, smo pevki postavili nekaj vprašanj.
Na prvencu Svet je tvoj (2009) ste prepevali tako v slovenščini kakor hrvaščini. Zdaj vas slišimo v francoščini. Očitno ste torej tudi za jezike tako nadarjeni kakor za prepevanje. Kako se je začela vaša zgodba s francoščino?“Z njo sem se prvič srečala v srednji šoli, na 1. Gimnaziji v Celju; prvi letnik nas je učila prof. Sonja Kokot, potem pa do konca gimnazije prof. Slavko Deržek. Vzela sem jo tudi za maturitetni predmet, tako da me je pri pripravah učila še prof. Carmen Deržek - onadva sta res izjemen par, ne le po profesorski plati. V francoščino sem se zaljubila takoj, izjemno me navdušuje melodičnost, ki jo ima, pa čeprav se je ni lahko naučiti.”
Nuška Drašček
pevka
“Poslušalcu sem se želela približati tako, kakor da koncertiramo v njegovi dnevni sobi.”
Zgolj klavir in tolkala
Znano je, da glasbenik šele z drugim albumom pokaže, koliko ga je v hlačah - ali pa v krilu. Ste devet let po prvencu veliko razmišljali, s čim in kako nadaljevati?“Po prvem albumu sem si rekla, da bom čakala na navdih in se ne zaletela. Imela sem ogromno projektov, vmes šla še na Akademijo za glasbo, jo končala, uživala v različnih žanrih, odkrivala glasbene izraze … In potem je začela zoreti zamisel o tem albumu. Velik navdih je bil odziv poslušalcev na koncertih, kadar sem pela francosko. Pa sem si rekla 'zakaj pa ne' - in pokazala svoj 'francoski' obraz.”
Édith Piaf je na Slovenskem lepo udomačena, lotile so se je, na primer, že Vita Mavrič, Vesna Pernarčič in Lara Jankovič. Se niste zbali te gneče okrog “pariškega vrabčka”?“Sploh ne, njenih skladb je ogromno, predvsem pa omogočajo popolnoma svojstvene interpretacije. Nekaj časa sem iskala najboljši način za 'zapakiranje' albuma - kako ga približati ljudem, da ga bodo začutili kot jaz. In tako je prišla zamisel o povezavi s poezijo in o minimalističnih priredbah. Želela sem, da je vse skupaj na neki način 'surovo', zato smo album snemali v enem kosu in ga v postprodukciji obdelali le v smislu poenotenja barv. Poslušalcu sem se želela približati tako, kakor da koncertiramo v njegovi dnevni sobi. Zato je bila izbira sodelavcev pomembna in hkrati jasna - z Blažem in Vidom se glasbeno izjemno razumem, vedno se pustimo navdihovati drug drugemu, tako da je vsakič malo drugače.”
Je bil izbor skladb naporen?“Po eni strani ne, ker so ravno te tiste, ki me nagovarjajo in ki so se lepo povezale v zgodbo. Po drugi strani pa izjemno, ker je diskografija Édith Piaf res bogata in bi iz res prekrasnih skladb in besedil lahko naredila vsaj štiri albume.”
Čemu ste se načrtno ognili in kaj ste želeli na vsak način doseči?“Ohraniti smo želeli seveda osnovo, sicer pa vse skupaj izčistiti. To se je zgodilo deloma že samo po sebi, saj ima Édith večino skladb z orkestrom, mi smo pa le trije. Iskali smo barve, drobne detajle v besedilih in se prilagodili mojemu občutenju skladbe. Ker nas je manj v zasedbi, je tudi dinamika čisto drugačna, veliko več si lahko kot izvajalka dovolim v smislu agogike in predvsem dinamike, od šepeta do polnega glasu. Užitek.”
Ste se poglobili tudi v Édithino burno biografijo?“Seveda jo poznam, vendar smo se od tega odmaknili, saj gre za moje interpretacije. Je pa res, da pri določenih skladbah ne moreš, da si ne bi priklical v spomin njene barve in njenega življenja.”
Oglasil se je še Boris
Zanimiva je odločitev za vključitev igralca Borisa Cavazze, ki v premorih med vašimi pesmimi recitira poezijo Jacquesa Preverta v prevodu Aleša Bergerja. Ste s tem želeli vpeljati tudi igro med žensko in moškim, celo na dvojni ravni: tako med Edith in Jacquesom kakor med Nuško in Borisom?“Ob razmišljanju o podobi albuma sem vedela, da želim te skladbe povezati s poezijo na način, ki ne bi potreboval dodatnega prevajanja šansonov. Želela sem, da ljudje začutijo, o čem govorijo skladbe, prek interpretacije in tudi s pomočjo 'predgovora', ki ga prevzame ravno ta, poetični del. In ko sem skušala zaslišati, kako bi pripoved zvenela, je v glavo takoj prišel en sam glas - Borisov. Vedela sem, da bo pravi, njegova barva je tako izpovedna, da poleg besed, ki jih izgovarja, nosi s sabo še ogromno drugih zgodb … ravno tako kot Édith Piaf. Tako ta dvojnost na neki način postane eno, hkrati pa ponuja dva in več obrazov iste ljubezni.”
Odkod dvoumni naslov Re-Belle, v katerem se oglašata tako “upornica” kakor “ponovno lepa”?“Porodil se je na kavi s prijateljico Ano, s katero sem delila že gimnazijsko klop. Razlagala sem ji, kako bi želela izpostaviti ta uporniški duh Piafove, ki poje o ljubezni kot uporniški ptici - po znani ariji iz opere Carmen. Razmišljala sem o naslovu L'oiseau rebelle, ravno zaradi aludiranja na 'ptico' (pariški vrabček), ki se upira, a me je skrbelo, da bo predolgo, da ne izraža vsega, predvsem pa ne zajame tudi Prevertovega dela na album. In potem sva nekako prišli do Re-Belle, v kateri ravno vezaj naredi vse: opiše naravo ljubezni, glasbe, Piafove in hkrati pove, da je nekaj obujeno. Sem kar takoj vedela, da bo to to!”
Album ste predstavili že v Ljubljani, Tolminu, Kočevju, zdaj prihajate v Piran … Kaj pravite, je občinstvo v različnih regijah naše dežele drugačno? Kje raje sedijo in kje si ne morejo kaj, da ne bi ob poskočnih melodijah zaplesali?“Ha, dobro vprašanje! Ne opažam toliko razlik med regijami, bolj je odvisno od tega, kaj se jim ponudi. Ko smo ljudske pesmi predstavljali na Popotovanju po Sloveniji, so zelo radi zraven zapeli, pri Re-Belle mi je pa zelo všeč, da seveda prepoznavajo skladbe, hkrati pa z zanimanjem prisluhnejo tistim, ki so jim nove.”
Septembra boste v Nemčiji, v operni hiši v Koblenzu, peli naslovno vlogo v Rossinijevi Pepelki. Ste že začeli z vajami? Bo težko od Édith skočiti k Pepelki?“Z vajami smo že začeli in bo zanimivo odigrati čisto drug koncept, kot smo ga imeli v Ljubljani. Žanrsko krmarjenje mi je blizu, tako da skoki niso pretežki. Za nekaj časa bo Édith 'na polici', ampak jo kmalu spet postavimo na oder.”