Od src do poročnih oblek
V mali galeriji Kosovelovega doma razstavljata svoje keramične umetnine Postojnčanka Nataša Sedej in Ljubljančanka Ivana Petan. Nevsakdanja razstava bo na ogled do 11 maja.
SEŽANA > “Vizualno tkivo mojih poročnih oblek je mreža vidnih in nevidnih povezav, ki nas preklapljajo v metafizične prostore misli, občutkov, nezavednega in fantazem. Te obleke so označevalke notranjih, nesmrtnih teles mitoloških in literarnih junakinj. Hotela sem, da so palimpsest, iz katerega lahko razbiramo usodo neveste. Da bivajo kot duhovna telesa žensk, ki so nosilke temeljnih mitov zahodne civilizacije,” je svoje delo predstavila Nataša Sedej.
Keramična instalacija Prostori moje notranjosti, delo Ljubljančanke Ivane Petan, je prav tako uglašena z razstavnim prostorom, pri čemer je avtorica uporabila tudi geomantična znanja. “V meni se raztezajo prostori zemlje, neba in srčne inteligence. Zunanji prostori sveta mojega bivanja so nič drugega kot zrcalo moje notranjosti. Vsak dan znova sem izzvana, da zavestno poglabljam in razširjam svoj bivanjski prostor v vse smeri ter pozorno sobivam z ljudmi in ostalimi bitji vidnih in nevidnih prostorov,” je utemeljila postavitev tako talnih ploščic kot tudi v zraku lebdečih glinenih src, v katere je vtisnila žige spirale, tulipana in zvezde.
V razvoju odnosa človeštva do keramike so značilne tri stopnje, povezane s spremembami. Te so se zgodile ob iznajdbi lončarskega vretena, ob rabi glazur in ob zavrnitvi funkcionalnosti keramike. “Ta postavitev je izraz globokega zadovoljstva ob delu z glino in ognjem, je izraz iskanja umetniških izrazov in estetskih kvalitet v tem mediju. Postavitev pripada dikcijam in kanonom preteklih umetniških praks (earthwork, postavitev za izbrano okolje, geomantija, antični votivni darovi, šamanske prakse), vendar prevedeno v naš čas, v novo okolje, v ta trenutek,” ju je predstavila umetnostna zgodovinarka Ina Širca in nadaljevala: “Avtorici govorita o finih nevidnih tkivih, ki jim pripadamo, smo del njih in so del nas. Moč umetnosti, prehajanja iz prostora naravnega v umetnostni prostor galerijskega konteksta, iz osebnih meditativnih uvidov v materijo in estetiko gline. Čeprav gre v celoti za neke vrste minimalizem, pa je tehnično občutenje spojeno s specifičnimi znanji, potrebnimi za delo z glino”.
BOGDAN MACAROL