Od tesnobe do ljubezni in svetlobe

LJUBLJANA > Metka Krašovec se je rodila 7. oktobra 1941 v Ljubljani, kjer je maturirala na klasični gimnaziji in diplomirala na Akademiji za likovno umetnost. Specialko za slikarstvo je zaključila pri profesorju Gabrijelu Stupici, za grafiko pa pri profesorju Riku Debenjaku. Študijsko se je izpopolnjevala v Londonu in v ZDA ter na mnogih popotovanjih. Leta 1977 je začela poučevati na akademiji v Ljubljani, kjer je delala vse do upokojitve leta 2008.

Za svoje delo je prejela vrsto nagrad. “Njena umetnost je potovanje po subtilnem robu čutnih zaznav. Metka Krašovec s svojimi slikami išče tišino, ki zveni,” je lani v utemeljitvi velike Prešernove nagrade za življenjsko delo poudarila umetnostna zgodovinarka Breda Škrjanec in pregledala umetničin izjemni opus.

Metka

Zaspan

sem

kot

otrok.

Ljubim

tebe

in

ves

svet

enako.

pesem Tomaža Šalamuna iz zbirke Balada za Metko Krašovec (1981)

Brezčasne idile

Metka Krašovec se je uveljavila konec šestdesetih, ko je bila prva med mladimi slovenskimi slikarji, ki jih je likovna kritika poimenovala “ekspresivni figuraliki”. Izhajala je iz čarobne izkušnje predmeta, ki - večinoma potopljen v toplo barvno polje, kakor na primer znamenita slika Tišina I (Frančiškanska cerkev) - vzpostavi specifično psihološko razpoloženje. Ob hermetičnem in tesnobnem svetu rdečih slik so tedanje grafike Metke Krašovec kazale povsem drugačno likovno podobo. Na litografijah in sitotiskih v letih 1967-1979 je upodabljala dvojice, ki lebdijo na nebu nad krajino, zapredene v objem.

V začetku osemdesetih let se je slikarkino ustvarjanje pretresljivo spremenilo: ikonografija je postala pripovedna, barva energična in vitalna, predvsem pa se je sprostila in zaživela njena risba, s katero je stopila v linijo “nove podobe”. Hermetičnost, odsotnost in bolečino sta zamenjali “zasebna mitologija in nekakšna mistična vseprisotnost”.

V devetdesetih se je Metka Krašovec vrnila k “visoko kontroliranemu slikarskemu slogu”, kar je nakazala že s sliko Ayde (1985/1986). Vzvišeno lepoto je iskala v popolnih, visoko estetiziranih podobah ženskih in dekliških obrazov. V poznih devetdesetih je upodabljala čarobne, namišljene pokrajine, ki prikazujejo urejene zelenice in mirno vodo, v kateri odseva jasno modro nebo. “Te pokrajine-labirinti so kot skrivnosti človeškega uma,” je opisala Breda Škrjanec in dodala, da slikarka tudi v novem tisočletju “raziskuje in slika krajine kot brezčasne idile, prostore svoje duše, krajine spomina, hrepenenja, ljubezni in upanja”, medtem ko nostalgijo po otroštvu v gledalcu zbuja otroška figura, deklica, ki zre iz platna.

Slikarka med pesniki

“Kar pomnim, sem bila drugačna in od drugod,” je slikarka leta 1994 zapisala v izpovednem eseju Ogledalo, čas. “Nikjer nisem pognala korenin, zelo lahko bi živela kjerkoli. Konstanta je hrepenenje po Mediteranu, vendar nisem tam doma.”

Pojasnila je, da so se ji vse bistvene stvari v življenju zgodile same po sebi, brez njene volje: “Ali pa so se zgodile, ko sem jih nehala hoteti. Tako je tudi odločitev za slikarstvo zakrita v mojem spominu.”

Želela si je postati pianistka ali balerina: “A ker sem imela razširjeno srce in nismo imeli denarja za klavir, ni bilo ne z glasbo ne z baletom nič”. Slikarstvo je vzljubila pri osemnajstih, med potovanjem po Toskani in Siciliji, kamor se je odpravila z očetom, ključna na njeni poti pa je bila študijska ekskurzija na Dunaj: “Ko sem tam vihala nos pred neko dejansko manj pomembno sliko, mi je Stupica pokazal detajl in je treščilo vame kot blisk, zavese so mi padle z oči.”

Konec sedemdesetih let je odpotovala v Mehiko, kjer je “močna doza ljubezni, svetlobe in barv” ponovno pognala tok njenega slikarstva, tam pa je spoznala tudi Tomaža Šalamuna (1941-2014), ki je postal njen življenjski sopotnik. Lani je njegove pesmi s svojimi risbami prepletla v knjigi Šepetanja, obogatila pa je tudi knjige Cirila Zlobca, Josipa Ostija, Borisa A. Novaka in drugih.

Prejšnji mesec so jo na pobudo Pedagoške fakultete imenovali za častno doktorico Univerze na Primorskem in v koprski galeriji Meduza na ogled postavili njena štiri velika platna.

Na vprašanje, kakšna je zanjo dobra slika, je Metka Krašovec odgovarjala: taka, za katero ne veš, niti odkod je prišla niti kako je nastala, veš pa, da je nisi zmožen več ponoviti.