Od Vardara pa do New Orleansa
Glasbena šola Tolmin, ki že dobri dve leti deluje v krasnih novih prostorih sredi mesta, je minuli ponedeljek prvič v zgodovini svojega več kot 60-letnega poslanstva pripravila koncert učiteljev. Razloga za takšno prireditev sta vsaj dva: predstaviti umetniško in kreativno dejavnost zaposlenih ter zbrati nekaj sredstev za nakup novih glasbil.
TOLMIN> Slednje postaja v zadnjem času pereč problem. Mnogi starši si namreč ne morejo privoščiti nakupa kakovostnih glasbil, zato si je ravnateljica Maja Klanjšček, ki ji svežih idej in pobud zlepa ne zmanjka, zastavila za cilj, da s pomočjo donatorskih sredstev iz različnih virov šola zbere denar za nakup baterije bobnov, oboe, dveh violončel in koncertnega klavirja.
Cilj se zdi zelo ambiciozen, toda glede na obisk predsinočnjega koncerta, tudi dosegljiv. Dogodek, ki ga je duhovito vodila Katja Skočir, se je vsebinsko naslonil na bogato in raznorodno glasbeno ponudbo. Nekako takšno, kot jo šola ponuja svojim učencem. Začelo se je s Schubertovim samospevom Grettchen am Spinnrade, ki sta ga doživeto poustvarili pevka Tonja Lapanja Brenčič in pianistka Erika Bizjak, mojstrovo skladbo Serenada 857, št. 4 (imenovano tudi Labodji spev) iz obdobja zgodnje romantike pa sta imenitno izvedla tudi violončelist Aleksander Sluga in harmonikar Aleksander Ipavec.
Romantični deli sta bili pravšnji temelj za nadaljevanje koncerta. Najprej še v smeri harmonske ubranosti Gabriela Foureja (Apres une reve) iz obdobja pozne romantike (Tonja Lapanja Brenčič, vokal, Erika Bizjak, klavir), sledil pa je “levji” skok v moderne tokove. Skladatelj Yuko Uebayashi je s suito za flavto in violončelo Entropy in Two razprl zvočne razsežnosti dveh klasičnih glasbil do zanimivih nians. Nika Hribar (prečna flavta) in violončelist Aleksander Sluga sta zahtevno delo (predvsem v vsebinskem smislu) izvedla precizno in z občutkom za izrazne posebnosti japonskega skladatelja.
Seriozni skladbi je sledila temperamentna in strastna Hameum suitaBožidarja Miloševića, ki sta jo na klarinetih zaigrala učitelj Stojan Milinković in učenec, izjemno talentiran mlad glasbenik, Denis Fortunat. Ana Leban je solistične “eskapade” obeh zanesljivo in suvereno podprla s klavirsko spremljavo.
Mali romantični “brake”, ki je sledil (flavtistka Nika Hribar in pianistka Petra Platiše sta se raznežili ob izvedbi Reineckejeve balade), je imenitno uglasili “teren” za ljudsko intonirano Piperkovo oro, kjer so do izraza prišli harmonikar Aleksander Ipavec, klarinetist Stojan Milinković in tolkalec Mitja Tavčar.
V dvorani je bilo prvič začutiti značilen “nemir”, ko glasba poslušalca sili v dejavnosti, ki za klasičen koncert niso običajne - bodisi, da želi migati z nogo, tleskati s prsti, še najraje pa bi vstal in plesal. Taka je pač narava vseh glasbenih zvrsti, ki žlahten sok in dušo pijejo iz ljudske tradicije. Tudi Astor Piazzola je precejšen del svojega opusa koncipiral na teh temeljih. Violinistka Mojca Križnič in kitarist Sebastjan Grego sta odlično izvedla njegovi Cafe 1930 in Night club ter oder vrhunsko pripravila za avtorsko delo učitelja pozavne Mitje MlakarjaAwtoštrade.
Ad hoc sestavljen bend (Aleksander Ipavec, harmonika, Stojan Milinković, klarinet, Mitja Tavčar, tolkala in Matija Mlakar, pozavna) je zvočno popotoval od Vardara pa do New Orelenasa, kot je zabavno pripomnila povezovalka koncerta Katja Skočir. V prvem delu se skladba naslanja nekako na zvok slavne Guče, potem pa spontano in prefinjeno raste do swinga, ki je naravni temelj vse sodobne jazzovske produkcije. Glasbeniki so si dali duška ter sproščeno vstopili v svet improvizacije. Sklep nadvse uspešnega koncerta je bil zato že kar čustveno nabit. Celoten kolektiv glasbene šole je zvočno sliko podčrtal z izvedbo skladbe 60 let, nekakšne neformalne himne, za katero je besedilo napisala Maja Klanjšček, glasbo Aleksander Ipavec, za skupinsko izvedbo pa jo je priredil T. Hmeljak. JOŽE ŠTUCIN