Od vasi do vasi, kot nekoč komedijanti

Marjan Bevk v Benečiji že dvajset let vodi Beneško ljubiteljsko dramsko skupino, je pa tudi ustanovitelj Kulturnega društva Čedermac, ki ima sedež v Čezsoči, od koder je Bevk tudi doma. Za seboj ima celo vrsto odrskih postavitev, eden od večjih uspehov je mednarodna gledališka predstava Pisma s fronte, zelo pa si prizadeva tudi za povezovanje med Beneško Slovenijo in Posočjem. Eden lepših projektov je gotovo gledališka skupina, v kateri skupaj igrajo osnovnošolci dvojezične šole iz Špetra ter šole iz Breginja in Kobarida.

> Kako se otroci iz Benečije razumejo z otroci iz Breginjskega kota?

“Odlično, kajti prav gledališče je tisto, kjer se otroci najbolj sprostijo. Delamo na sistemu igre in zanimivo, beneški otroci se skozi igro odprejo in začnejo govoriti slovensko, seveda v narečju in z nepravilnimi skloni, a pomembno je, da govorijo in bogatijo svoj jezik, zlasti ko se z vrstniki menijo med odmori. Z njimi delava skupaj z mentorico Vido Škvor, predvsem iščeva igre, ki so etnografsko in zgodovinsko obarvane. Lani smo tako igrali Kraljico Vido, legendo, ki govori o tem, kako je kra-ljica Vida pred hunskim krajem Atilo skrila Beneške Slovence in žito v Landarsko jamo.”

> V beneški skupini delujejo kar tri starostne skupine, osnovnošolci, mladostniki in starejši člani. Kako jih uspete motivirati?

“V Benečiji jih res ni treba motivirati, včasih celo oni mene motivirajo. Po naravi so zelo zagreti, jaz pravim, da imajo mediteranski temperament in slovansko dušo. Slovanska duša je temelj umetnosti, Mediteran pa da tisto sproščenost, da se duša lahko izrazi. Za njih je kreativnost zabava, igra na odru izpopolnitev in zadovoljni so, če jih ljudje sprejmejo in se po predstavi še z njimi zadržijo. Skupine v Posočju so glede tega bolj zaprte, sprašujejo se, kako bo to videti, bo dobro, ne bo dobro, kaj bodo rekli …”

> In to, da nimajo dvorane, ni ovira?

“Prisiljeni smo delati predstave, ki gredo na vsak trg. Tudi scenografije ne rabimo, morda kakšen stol, ki pa ga lahko dobimo v vsaki vasi. Potujemo s kombijem, odri se postavijo sredi vasi in lahko rečem, da takšna igra pride spontano do ljudi, je vse drugače kot v gledališču, kjer vlada distanca. Smo kot komedijanti, ki so nekoč hodili od vasi do vasi.”

> Kako ocenjujete današnje ljubiteljsko gledališko udejstvovanje v Sloveniji?

“Slovenska ljubiteljska gledališka dejavnost je precej razvejana, prav v Posočju pa se čuti nekakšen zaton. Takoj po drugi vojni je bila tolminska dramska skupina ena vodilnih v Jugoslaviji, danes Tolmin, razen gimnazijske skupine, ni več sposoben sestaviti dramske skupine, Kobarid tudi ne, ima pa jo Drežnica, pripravlja se Livek, v Bovcu smo po štiridesetih letih ponovno aktivirali skupino. Ko skupina zamre, jo je izredno težko ponovno zagnati. Cerkno nima dvorane, povsod primanjkuje mentorjev. V zamejstvu je nekoliko bolje, poglejte Štandrež, Števerjan, pa slovenske vasi na Krasu na italijanski strani, oni imajo profesionalne mentorje, največkrat so to igralci iz novogoriškega in tržaškega teatra.”

> Osnovne šole so odpovedale?

“Dramski krožki po šolah zamirajo, ker jih ministrstvo ne podpira več. V teh skupinah so se rekrutirali mladi, ki so velikokrat potem sodelovali tudi v odraslih dramskih skupinah. To je velika škoda. Še dobro, da so vsaj gledališki abonmaji, kjer se otrok nauči gledati predstave. Pomemben dejavnik je tudi gledališka gimnazija, kajti dijaki po končani šoli v svojih krajih ustanavljajo skupine. Primer je Kobarid, kjer so ustanovili mlado gledališko skupino prav ti, ki so končali gledališko gimnazijo in so sedaj študentje.”

> Je Linhartovo srečanje tista platforma, kjer se vidi, kaj se je ustvarilo na ljubiteljskih odrih?

“Linhartovo srečanje je prikaz celotnega gledališkega ustvarjanja v Sloveniji, a velikokrat je postavljeno preveč na raven Ljubljane. Nekoč so predstavo iz Benečije zavrnili celo zaradi tega, ker smo jo igrali v narečju, češ da ne bodo razumeli, pa sem jih vprašal, kaj pa ljubljanščina? Menim, da Ljubljana vse preveč odreja po svoje.”

> Repertoar se je v tridesetih letih precej spremenil, kajne? Kaj si danes najbolj želijo?

“Seveda, včasih so najraje uprizarjali ljudske igre, prizore iz vaškega življenja, danes pa na oder postavijo tudi sodobne tekste, ki so stari leto, dve. Bilo je obdobje, ko so Slovenijo preplavile komedije tipa 'špas teater', kar ni bilo tako slabo, zdaj pa doživljamo poplavo stand up komedije. To je veliko tveganje, če nastopajoči ni na zadovoljivi ravni, in velikokrat se nastopi izrodijo v nastopaštvo.”

> Koliko krožijo ljubiteljske skupine, gledate drug drugega? Ali si Bovčan ogleda predstavo Prekmurca? Se družite med seboj?

“Predstave premalo krožijo, skorajda nič. Slovenska profesionalna gledališča so se tudi zaprla sama vase, gostovanj med njimi je premalo, prav tako je med ljubiteljskimi skupinami. Danes je tako, da pridejo, odigrajo, popikajo narezek in gredo. Družabnost je splahnela. Benečani po vaseh še uspejo zadržati ljudi, pri nas v Sloveniji pa publika pridno odide domov. Pa tudi druženje med skupinami je šibko, saj skorajda ne vemo, katere gledališke skupine delujejo v Istri, na Krasu. Mreža Javnega sklada za ljubiteljske dejavnosti se je osredotočile na festivalske dogodke, izmenjava gledaliških predstav pa bi morala vsekakor veliko bolj delovati, saj je prav druženje smisel vsega skupaj.”

KLAVDIJA FIGELJ