“Od znanosti je ostalo le še perje”
Drago Braco Rotar in Taja Kramberger sta v koprskem antikvariatu Libris in v organizaciji Kulturnega kluba Koper pred dnevi predstavila svoji zadnji “štiriročni” deli. Misliti družbo, ki se sama ne misli in Nevidne evidence: misliti idola tribus sta zbirki njunih objavljenih in neobjavljenih analiz ter esejev z zelo bogatim tematskim razponom.
KOPER> Ta sega od zgodovinsko-antropološke obravnave slovenskih borcev v španski državljanski vojni do zelo aktualnega neoliberalizma in ne prav zavidljivega položaja znanosti v njem.
Drago Braco Rotar je na predstavitvi dejal, da je “od znanosti danes ostalo le še perje, temeljne znanosti ni, obstaja samo še aplikativna znanost. Koliko ima slovenska akademska sfera opraviti z znanostjo? Bore malo.” V prvi knjigi zato predstavljata konceptualni aparat (v veliko oporo pri pisanju jima je bil francoski zgodovinar Gèrard Noiriel) in ga poskušata vpeljati v slovensko zgodovinopisje, kar je Rotar slikovito primerjal s tem, da je to dejanje enako, kot da bi “kup slame polil z bencinom in ga zažgal”.
Taja Kramberger je na predstavitvi dejala, da je rdeča nit obeh knjig mišljenje oziroma še bolj nemišljeno. “Ubadala sva se z vprašanjem, kako naglodati bazo mišljenja, ki misli, da je mišljenje nekaj nevarnega.”
V uvodu k Misliti družbo, ki se sama ne misli sta tako zapisala: “Želiva si nemogoče (v Sloveniji): jasno spodnjo mejo sprejemljivega v znanosti in aktiviranje epistemičnega praga disciplin družbenih znanosti in humanistike, da ne bi bile poligon za ideološko gimnastiko 'elit' in njihovih klientel. Želiva si torej, da se v Sloveniji glavnina humanistike & družboslovja ne bi omejevala na žargonsko izražanje režimskih ideologemov in njihovo tihotapljenje ali hrupno podtikanje v disciplinska polja družbenih in humanističnih znanosti.”
Drugo knjigo odpreta z novim prevodom in analizo Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 - temeljem sodobnih demokratičnih družb. Pokazala sta na številne “napake” v prevodu Antona Pereniča in ideološko obarvana tolmačenja te listine. “Perenič je nezavedno nekatere dele tako prevedel, da je vera v ospredju. Deklaracija pa vzpostavlja egalitarnost mnenj in ver,” je na predstavitvi dejala Taja Kramberger.
Krambergerjeva v naslednjem eseju spregovori o deprivilegiranem položaju zbirke in založbe Modra ptica, nad katero sta bedela Vladimir Bartol in Janez Žagar ter Belo-modre knjižnice, ki je v obdobju od leta 1927 do 1941 izdala vrsto del slovenskih avtoric. Krambergerjeva temeljito razišče odzive tedanjih medijev v našem kulturnem okolju na francosko afero Dreyfuss. Rotar zbirko sklene s tekstom Nemišljeno in sedanjost, v katerem spregovori o dogodkih na ljubljanskem ISH, kjer sta bila s Krambergerjevo “izločena”, spregovori pa tudi o izkušnji na koprski Fakulteti za humanistične študije. “Grenki” izkušnji v slovenskem akademskem prostoru Rotar misli skozi vdor neoliberalizma v slovenske izobraževalne institucije. “Te so z bolonjsko reformo praktično postale škodljiva legla antiintelektualne potrošnje ljudi in znanj,” ugotavlja Rotar v knjigi.
BILJANA PAVLOVIĆ