Odblesk luči v izložbi trgovine
Fotografija je v ustvarjalni opus Vena Pilona (1896-1970) bežno vstopila že na začetku 20. let minulega stoletja; takrat je v objektiv lovil družinske člane ter kulturne in etnografske značilnosti Primorske. V začetku 30. let je zaživel v Parizu, čopič zamenjal za fotografski aparat in ustvaril svoja najboljša fotografska dela. V Pilonovi galeriji v teh dneh predstavljajo diapozitive, ki jih je posnel v 60. letih in predstavljajo del umetnikovega opusa, ki doslej še ni bil strokovno ovrednoten.
AJDOVŠČINA > “Z vso vnemo sem se oprijel fotografije, ki se je takrat borila za priznanje kot nova umetnost, bodisi s fotogrami Man Raya, kompozicijskimi elaborati Blumenfelda, bodisi s tenko čustvenostjo Brassaia ali s surrealizmom Dore Maar … Na tem novem področju sodobnega izražanja sem upal, da se bom vsaj za silo obdržal na nogah, čeprav nasploh nisem bil posebno vnet za tehniko. Mučil sem se s teorijo optike bolj kot z njeno uporabo v fotografski praksi, to pa je bilo seveda napačno,” je Veno Pilon zapisal v spominih, ki so izšli leta 1965. Umetnostni zgodovinar Stane Bernik pa v besedilu, objavljenem v monografiji ob pregledni razstavi v Ajdovščini leta 1992, Pilonu pravzaprav pritrdi, saj zapiše, da je bil njegov odnos do fotografije ambivalenten. Da jo je imel - verjetno zaradi svoje značilne skromnosti - le za obstransko dejavnost, obenem pa ni bil dovolj samozavesten, da bi se odločneje postavil za svoje dosežke.
Pariški vrhunec
V mestu ob Sieni se je Veno Pilon za stalno naselil leta 1928, se takrat tudi zares oprijel fotografije in v letih od 1930 do 1935 ustvaril svoja najpomembnejša in umetniško najbolj dovršena umetniška dela. Ustvarjal je v ateljeju na Montparnassu in se srečeval s protagonisti takrat aktualnih umetniških smeri; se poglabljal v dela sodobnikov, preizkušal vizualne učinke, eksperimentiral z montažami, ki so jih na obrežje likovne umetnosti takrat nosili futurizem, nova stvarnost in nadrealizem. Za preživetje je po naročilu fotografiral likovna dela; te reprodukcije so bile objavljene v razstavnih katalogih. “Uveljavil se je zlasti kot odličen portretist, osebno izraznost pa je vzporedno iskal v nekonvencionalnih študijah predmetov in izvirnih kompozicijskih rešitvah, posebno pozornost je namenjal še prizorom iz družinskega življenja,” umetnikovo pariško fotografsko obdobje opiše likovni kritikBrane Kovič. Dodaja, da je bil Pilon v kasnejših desetletjih fotografsko manj drzen, aparat pa ga je spremljal do konca življenja. Tudi po letu 1968, ko se je dokončno vrnil v domovino in vztrajno beležil dogodke v Ajdovščini in okolici. “Kot gimnazijec sem ga večkrat srečal tudi na ulicah Nove Gorice, kako ovešen s fotoaparatom in s tistim svojim značilnim hudomušnim nasmeškom na obrazu zvedavo gleda naokrog, iščoč zanimive motive in ustrezna razmerja luči,” se spominja Kovič.
S Ferranio v Pilonovi galeriji slavnostno vstopamo v leto, posvečeno 120. obletnici umetnikovega rojstva. Ob razstavi, ki bo v Pilonovi galeriji na ogled do 14. februarja, bodo potekala vodstva, delavnice in srečanja s še živečimi očividci časa in mesta, znotraj katerega je Pilon ustvaril serijo barvnih diapozitivov Ferrania. “Porodila se nam je namreč ideja, da kot dopolnilo k razstavi, predvidoma ob četrtkih v poznih popoldanskih urah, priredimo večere, namenjene pogovoru o umetniku in njegovem času. Vse, ki bi želeli z nami deliti spomine na umetnika, vljudno vabimo k sodelovanju. Pričevanja bodo izšla v katalogu razstave ob uvodnih študijah na kulturni praznik, 8. februarja 2016,” sporočajo iz galerije.
Obdobje “ferranija”
Pilon je v tistem času tudi veliko portretiral znance, izjemno rad pa se je poigraval s svetlobnimi učinki in odsevi luči - največkrat v nočnih pogledih na izložbe trgovin. Motivi, ki jih je v objektiv lovil od leta 1960 do 1970, imajo pomembno skupno točko; Pilon jih je beležil na barvne diapozitive leica formata, večinoma na filme italijanskega proizvajalca Ferrania.
“Ohranjeni Pilonovi diapozitivi na 'ferraniji' so le redkokdaj naslovljeni in datirani, največkrat so posneti prizori poimenovani opisno, datacije pa so najpogosteje okvirne,” v zgibanki, ki spremlja razstavo, pojasnjuje Kovič.
Ocenjuje, da ti posnetki nimajo posebne umetniške vrednosti, so pa zanimivi predvsem kot sestavni del celotne Pilonove zapuščine in imajo tako za raziskovalce povsem enako vlogo kot katerakoli ohranjena umetnikova skica ali zapis.
MAKSIMILJANA IPAVEC
