Odpadni material v pravljičnih podobah
Majda Šimon ustvarja prav posebne reči. Njena ljubezen do mozaikov in kiparstva se je zlila in zaživela v mozaičnih skulpturah, ki navdušujejo z razkošnimi barvnimi in oblikovnimi učinki. Obiskovalca popeljejo v pravljični svet vil, ki pripovedujejo o spominih in čustvovanju avtorice.
TOLMIN > Razstavo Mozakipi, ki bo v galeriji SDK na ogled do 11. maja in razkriva avtoričino ustvarjanje zadnjih dveh let, je pomagal pripraviti multimedijski center MINK. “V ustvarjanje mozaikov in kipov, odetih v mozaike, poimenovali smo jih mozakipi, sem zašla sproščeno in brez obveznosti,” pojasni Majda Šimon, že več kot poldrugo desetletje članica Društva slikarjev amaterjev Tolminske ter nekaj časa tudi njegova predsednica.
Kot pravi, se ji je kot zbiralki najrazličnejšega odpadnega materiala v hiši nabralo toliko “robe”, da je bilo treba ukrepati in iz nje nekaj narediti. Šimonova se je pri ustvarjanju mozaikov soočala s praktičnimi problemi. Bili so pretežki za obešanje na steno. Iz tega je sledil logičen sklep, da jih je treba postaviti na tla. In tako je dozorela ideja o kipih, odetih v mozaik. Pri njihovem nastajanju se je morala soočiti s tako rekoč gradbenim delom. Z vsem, kar je imela pri roki, je naredila leseno oziroma žičnato ogrodje. Da bi bili čim lažji, je za osnovo uporabljala stiropor ali pa tekapur peno. Šele nato je bilo na vrsti oblaganje z mozaiki. “S posebnimi kleščami sem obdelovala keramične ploščice, pomagala sem si s kupljenimi večbarvnimi mozaiki, ki jih uporabljajo za oblaganje bazenov. Steklar mi je prijazno odstopil odpadno steklo in zrcala.”
Če se je v preteklosti obremenjevala s tem, ali bodo njeni izdelki drugim všeč, zdaj ni več tako. “Neobremenjeno sem začela spontano ustvarjati predvsem zase. Čaroben je zlasti proces nastajanja. Sem pa zadovoljna, da sem se odločila za razstavo in da so mozaiki v veselje obiskovalcem galerije. Ne vem, kam naj bi jih uvrstili. So umetnost ali kič? S tem vprašanjem se ne obremenjujem. Zadeva je dekorativna, pozitivna, ni moreča. Srečna sem bila pri njihovem ustvarjanju, zdaj se veselim pohval in spodbudnega odziva ljudi.”
Navdušenje občinstva jo je napeljalo na misel, da bi se predstavila še kje drugje. Zato vsaj za zdaj mozaikov ne bo prodajala. Cene je sicer postavila: so odraz ekskluzivnosti, vloženega truda in dileme, ali jih sploh želi prodati.
Štiri Majdine vile
Namesto da bi raznobarvne ploščice, razbito steklo in zrcala vrgla v smeti, jim je Šimonova vdahnila novo življenje. Poleg slik v mozaiku in mozakipov v obliki ribe, zlate ptice, kokoši in petelina, razstavo Majde Šimon vsebinsko nadgrajujejo štiri vile: Vodna vila, Kip svetlobe, Cvetlična vila in Modra spominčica.
“Vodna vila pripoveduje o šumenju reke Tolminke, ki teče pod našo hišo. Je varuh voda. Že ko je nastajala Modra spominčica, so me prijatelji opozorili, da v njej vidijo moj avtoportret. Nisem ga imela v mislih, toda kaže, da sem ga nevede oziroma podzavestno naredila. Nenadoma sem se zavedala, da sem Modro spominčico oblekla v modro mozaično obleko, podobno moji poročni obleki,” pojasnjuje avtorica, po poklicu sicer komercialna tehnica in dodaja, da je imela pri vseh kipih v mislih tudi praktičnost. Kip svetlobe je tako tudi svetilka, Cvetlična vila ima poličko za rože.
Na odprtju razstave Mozakipi je profesor likovnega pouka Lucijan Lavrenčič razmišljal, da avtoročin likovni svet dozoreva v idilično skladje barvnih fascinacij: “Moč čudovitega pravljičnega sveta barvnih mozaikov leži stran od analitičnosti. Zdi se, da vile pripadajo naši skupnosti, hkrati pa imamo občutek, da se nam odmikajo. Pravzaprav nas vabijo, da se jim pridružimo v njihovem svetu iskrivih čustev in notranjih predstav, v živahnih barvah in otroški ljubkost.“
V večnem raziskovanju
Majda Šimon ima zlate roke. Vedno kaj lepega ustvarjajo. V mladosti je risala. Zgodaj se je poročila in rodila dva sinova. “Takrat sem z veseljem šivala, pletla, kvačkala zase in za družino. Rada sem imela lepe izdelke. Ker si jih finančno nisem mogla privoščiti, sem jih naredila sama. Če sem si zaželela lep šal, sem ga sama pobarvala ali nanj kaj zanimivega naslikala.” Med drugim je izdelovala tudi nakit in okrasne svetilke. Skoraj vse je podarila. Ko so obnavljali hišo, je poprijela za vsa dela. Tudi ploščice je polagala in izdelovala omare. Ima vse potrebno orodje. Skratka, je ustvarjalka, ki se spogleduje z umetnostjo in ji idej za kreativno preživljanje prostega časa ne manjka. Sredi pomladi so njene misli tako uprte že v vrata zime: “Razmišljam o tem, da bi do prihodnjega božiča naredila jaslice v mozaiku. Morda bom uspela ustvariti vsaj sveto družino v podobni velikosti, kot so moje vile. V Tolminu in okolici je že nekaj zanimivih jaslic in lahko bi začrtali pot z obiskom jaslic, ki bi bila tudi v turističnem pogledu zanimiva.”
NEVA BLAZETIČ
