Odprta vrata vrta
V galeriji Dimenzija napredka so pripravili prvo letošnjo razstavo. Na ogled so fotografije ajdovskega avtorja Primoža Breclja, v katerih obravnava spomine vrtov. Tema je ikonografsko in simbolno bogata in ima dolgo zgodovino. V bistvu se vleče že od paradiža Adama in Eve.
SOLKAN> Vprašanje vrta v umetniških upodobitvah navadno zadeva odnos človeka do narave. V tem kontekstu imamo neskončno dolgo vrsto podob, ki so se oblikovale v zgodovini umetnosti, med njimi je seveda ena močnejših srednjeveška oziroma renesančna podoba zaprtega vrta (hortus conclusus), ki je skriven, fantastičen, zaprt in varovan. Hkrati je bila to metafora za (Marijino) devištvo. Vrt je bil za srednjeveške posvečence prostor meditacije, za Rimljane prostor razmišljanja in užitka, spomnimo se samo na znamenitega Cicera, ki je dejal, da če imaš od knjižnici še vrt, imaš vse, kar potrebuješ.
Če oplazimo romantike, ki so v naravi videli nov ideal, simbol nedolžnosti, čistosti, brezčasnosti, človeka v njej pa kot nemočnega slehernika, in se ozremo naokoli, vidimo, da je danes umetniško upodabljanje izgubilo tradicionalni religiozni simbolizem, so pa vrtovi in parki ostali tisti prvi stik človeka z naravo. V upodobitvah, kot jih vidimo denimo v sodobni angleški umetnosti Angusa Fairhursta, Damiena Hirsta, Sarah Lucas, prevladujejo motivi, ki jih lahko spravimo pod naslov izgubljenega paradiža.
In hortus conclusus? Kot so zapisali ob razstavi v londonski Tate, sodobni hortus conclusus, kot ga ponazarja nemški fotograf Wolfgang Tillmans, kaže na vztrajanje divje narave znotraj zamejenega, negostoljubnega prostora tipične urbane steklene kocke. Ta nesrečni paradiž nima velike religiozne in družbene razsežnosti, a namesto tega ponuja preprosto podobo upanja in lepote.
Primož Brecelj (1964) je svoj cikel fotografij, ki jih niza že od leta 2008, naslovil Spomini vrtov. Kar pomeni, da imajo tudi vrtovi spomin. Da se spominjajo. Če bi želel poudariti, da so v vrtovih naši spomini, bi jih imenoval vrtovi (naših) spominov. Torej, vrtovi se spominjajo, kaj vse so nekoč bili, kaj se je z njimi in v njih dogajalo ter kažejo, kar so danes. Skozi fotografije Primoža Breclja nam govorijo, da so zamejeni, zaraščeni, predvsem pa zapuščeni. Sodoben človek nima več časa in volje, da bi vrt urejal; da bi obiral sadeže (jabolka gnijejo na tleh), lahko ga samo še na trenutke uživa (ležalniki pod drevesi), se kot otrok igra na zaplati peska, nikogar ni, ki bi ga zares negoval. A Brecelj najde in pokaže tudi lepoto v preraščanju enega z drugim, lepoto razpok, mehkobe upoglih vej. In pokaže tudi to, da so vrata, ki so nekoč zapirala hotus conclusus, na stežaj odprta.KLAVDIJA FIGELJ
