Ogledujemo si preurejeni grad
Goriški muzej po 60. letih delovanja začenja novo ero - grad Kromberk, na katerem je domoval kustodiat, odslej v celoti posveča razstavni dejavnosti. Predsinočnjim so tako slavnostno odprli štiri nove razstave in do zadnjega kotička zapolnili grajske sobane.
KROMBERK> Potem ko se je kustodiat Goriškega muzej preselil v novo stavbo ob vili Bartolomei v Solkanu, je grad Kromberk postal idealen razstavni prostor. V na novo preoblečenih prostorih so v četrtek odprli štiri razstave: etnologinja Inga Miklavčič Brezigar je pripravila razstavo Meščanstvo na Goriškem med vrednotami in konflikti, etnologinja Darja Skrt razstavoLutke sveta, razstavo Oleografije iz prve polovice 20. stoletja je pripravila umetnostna zgodovinarka Katarina Brešan, razstavo Kot drugi ni bil ta junak … pa zgodovinarka Tanja Gomiršek.
Pričujoče razstave so se pridružile nekaterim že obstoječim: stalni umetnostno zgodovinski zbirki, razstavi o kobariškem fotografu Francu Stresu, razstavi o gorskih strelcih, ki obravnava obdobje prve svetovne vojne in biografski razstavi o Vinku Vodopivcu.
Pogled nazaj
Muzeju je ob obletnici čestital novogoriški župan Matej Arčon, slavnostni govornik pa je bil dr. Branko Marušič, zgodovinar, ki je bil imenovan na mesto ravnatelja muzeja leta 1965 in bil nato potrjen še štiri mandate. Dr. Marušič je orisal šestdesetletno pot muzeja, od začetkov, leta 1952, ko je Okrajni ljudski odbor Gorica izdal odločbo, s katero je po triletni poskusni dobi ustanovil Okrajni muzej s sedežem v Solkanu: “Odločba je izrecno poudarila, da so naloge muzeja zbiranje arheološkega, narodopisnega, prirodopisnega, zgodovinskega gradiva in gradiva iz NOB.” Iz Solkana se je muzej kmalu preselil v Coroninijev kromberški grad, tedaj še ranjen od obeh vojn. Okrajni muzej se je lotil temeljite obnove, ki je bila dolgotrajna. “Prvi muzejski uspeh je bila ureditev muzejskih zbirk v prvem nadstropju, kjer je bilo prikazano etnografsko gradivo, zgodovinska razstava s posebnim poudarkom na NOB, posebna soba pa je bila posvečena pesniku Simonu Gregorčiču.” To je bilo 22. julija leta 1957. Leta 1964 se je aktiviralo drugo nadstropje, potem so pozidali grajske stolpe, grad pa je bil v celoti obnovljen leta 1979.
“Nocoj, ob izteku jubilejnega leta si ogledujemo preurejeni grad,” je zaključek šestdesetletnega prizadevanja muzeja označil dr. Marušič in dodal, da razstave, ki so na ogled, pomenijo zametek tistega, kar naj bi našlo svoje stalno mesto v gradu. “Gre za širok in večplasten pogled na preteklost zgodovinske dežele Goriške, ki bo imel velik kulturni in vzgojni pomen.”
Nove razstave
Nove razstave so na slovesnosti vsebinsko predstavili posamezni kustosi. Kot drugi ni bil ta junak ... govori o Mirku Brezavščku, članu organizacije Črni bratje, in predstavlja upor primorskega ljudstva proti fašističnemu režimu.
Razstava Lutke sveta prikazuje zbirko 250 lutk iz 55 držav sveta, donacijo gospe Vande Garlatti Krampl, po rodu iz Kanala, ki je lutke zbirala skoraj pet desetletij, prinašali so ji jih ob različnih priložnostih, tudi sorodniki pomorščaki.
Oleografije pod imenom Presveto Srce Jezusovo, v tebe zaupamo predstavlja industrijsko produkcijo okrasnih slik z religiozno vsebino, kot se je razvila v drugi polovici 19. stoletja. Oleografija je tehnika, ki je posodila ime celotni panogi serijske proizvodnje slik, gre za barvno litografijo, ki posnema oljno sliko. Razstava je posvečena predvsem barvnim litografijam, ki so se ohranile po slovenskih domovih.
Meščanstvo na Goriškem, med vrednotami in konflikti, na prelomu 19. v 20. stoletje pa obravnava zgodovino preko zgodb pomembnih goriških družin in osebnosti, s poudarkom na družini Šantel in Tuma, in preko kulturnih osebnosti goriškega prostora med slovensko, furlansko, italijansko, nemško in židov-sko etnično skupnostjo. “Skušali smo poudariti vrednote in konflikte tedanjega časa,” je poudarila Brezigarjeva.
KLAVDIJA FIGELJ
