Olga Tokarczuk, presenetljiva pripovedovalka zgodb
Letošnje dobitnice mednarodne literarne nagrade Vilenica Olge Tokarczuk te dni ni doma na rodnem Poljskem. Potuje po Estoniji in Latviji in predstavlja svoje delo: vrsto romanov, novel in pesmi, ki jih je ena izmed tačas najbolj odmevnih in priljubljenih poljskih pisateljic spisala v svojem življenju.
VARŠAVA, LJUBLJANA > Romanopiska, novelistka in esejistka, leta 1962 na Poljskem rojena Olga Tokarczuk, bo nagrado Vilenica pripela vrsti mednarodnih nagrad, ki jih je že prejela za svoje delo. Čeprav na poti in zelo zaposlena, je za naš časopis vseeno dejala, da je “srečna, da sem se kot nagrajenka znašla v družbi uglednih pisateljev, ki jih res zelo cenim in kot bralka obožujem.”
Olga Tokarczuk je ena najbolj poznanih in komercialno uspešnih poljskih pisateljic svoje generacije, ki jo cenijo tako bralci kot kritiki. Velik vpliv na njeno delo ima psihologija, ki jo je tudi doštudirala, po diplomi pa nekaj časa delala kot psihiatrinja. Pečat in navdih njenemu literarnemu ustvarjanju je namreč vtisnila prav psihologija Karla Junga, za katerega učenko se ima.
Avtorica nove generacije
Lektorica slovenskega jezika na varšavski univerzi Jasmina Šuler Galos pravi, da so predvsem zgodnji romani Olge Tokaraczuk pomenili velik prelom v poljski literaturi, delno zaradi vrednot, ki jih je prinašala sama literatura, delno pa zaradi družbenih razmer, v katerih so nastajali. “Do devetdesetih let dvajsetega stoletja so na poljskem literarnem prizorišču vladali predstavniki tako imenovanega Parnasa. To so bili avtorji treh generacij; povojne, v kateri bomo našli imena iz enciklopedij in učbenikov: C. Milosz, S. Lem, T. Rózewicz, W. Szymborska, W. Gombrowicz, če omenim samo tiste avtorje, katerih dela so prevedena v slovenščino. V drugo, tako imenovano 'oktobrsko' generacijo, sodijo predvsem odlični pesniki in esejisti (M. Bialoszewski, Z. Herbert), konec 60. let je z izdelanim programom nastopila še tretja povojna generacija, imenovana novi val (R. Krynicki, J. Kornhauser, S. Baranczak, B. Maj). Čeprav je predstavnike teh generacij marsikaj ločevalo, se z današnjega zornega kota zdi pomembnejše to, kar jih je povezovalo - močna družbena angažiranost in povezovanje estetskega načela z etičnim, o čemer priča znamenita pesem Zbigniewa Herberta Moč okusa, v kateri pravi, da je bila odločitev za eno ali drugo stran v političnem sporu pravzaprav stvar okusa,” pravi Šuler Galosova.
“Vse je mogoče, v naših glavah se bohotijo korenine resničnosti, pripravljene na rast. Je samo to, kar verjamemo, da je. Drugih pravil ni.” (Glicinija, iz zbirke novel Igra na več bobnih).
Preobrat je nastopil po letu 1989, ko so nove družbene in tudi tržne razmere presenetljivo hitro spremenile položaj umetnika v družbi. “Padec komunizma je namreč sovpadel z vdorom postmodernizma, ki so ga na Poljskem takrat razlagali predvsem kot simbol svobode, včasih razumljene celo kot konec hierarhije vrednot, konec 'terorja' domače tradicije in kot odprtost k svetovni kulturi,” poudarja Jasmina Šuler Galos. V devetdesetih letih so tako začela nastajati dela, ki so zavestno pretrgala stik s tradicijo “Parnasa”. Denimo Dawid WeiserPawla Huelleja, Seznam ljubicJerzyja Pilcha, Sanje in kamniMagdalene Tulli, Gospodična NihčeTomka Tryzne, HanemannStefana Chwina in Potovanje ljudi knjige Olge Tokarczuk, dodaga Šuler Galosova. “Olga Tokarczuk je bila tudi med prvimi poljskimi ustvarjalci, ki so se vrnili k predmodernistični zanimivi zgodbi in realistični pripovedni tehniki, zato so jo bralci v hipu vzljubili. Toda že romani, ki so izšli v devetdesetih letih dvajsetega stoletja, so ponujali veliko več kot zanimivo zgodbo - ustvarjali so nov pripovedni jezik in z njim popolnoma drugačno interpretacijo sveta,” poudarja Jasmina Šuler Galoš in dodaja: “Za dela Olge Tokarczuk je značilno iskanje nadsubjektivnega smisla v že postmodernistično razdrobljenem svetu in nezadovoljena, toda zelo močna potreba po transcendenci, ki se včasih sprošča v iskanju mitičnega, čudežnega. Kljub izdelani in prepoznavni poetiki pa je vsak njen roman, kar zadeva pripovedno tehniko, tematiko, vlogo avtorja in odnos do snovi, popolnoma drugačen in inovativen. Zanimiv je, na primer, njen dialog z Blakom v detektivskem romanu Pelji svoj plug čez kosti mrtvih.”
Na Poljskem interpretirajo dela Tokarczukove predvsem z dveh vidikov: kot ustvarjalno navezovanje na predmodernistično tradicijo in kot približevanje bralcu z zanimivo, preprosto in vešče izoblikovano zgodbo. “Nepoljske bralce pa poleg tega najbrž pritegnejo tudi informacije o Poljski, vedno umeščene v širši evropski kontekst, in individualizirana poetika. Kritiki pogosto opažajo značilno postmodernistično prepletanje fikcije in realnosti, mnogosvetja ter eksperimentiranje s položajem in vlogo avtorja v romanu,” meni Jasmina Šuler Galos.
Hipnotični notranji svet
Priljubljenost pisateljice je čutiti tudi med poljskimi bralci. Dorota Pelczar, ki je v eni poljskih knjigarn ravno naročala njeno knjigo, je dejala, da Olga Tokarczuk spada med njene najbolj priljubljene poljske avtorice. “Ko sem prvič vzela v roko njeno knjigo, nisem pričakovala, da me bo tako očarala. Že večkrat so me razočarale knjige, ki so navduševale kritike. Knjige Tokarczukove pa me prevzamejo. Pritegnejo me njen lep, literarni jezik, način kreiranja junakov, predvsem pa hipnotični notranji svet njenih zgodb. To je fascinatno branje, ki ga lahko dojemaš na različne načine,” je dejala Pelczarjeva.
Z njo se bodo nemara strinjali tudi slovenski bralci, saj Olga Tokarczuk v Sloveniji nikakor ni neznana pisateljica. Prevode prvih odlomkov iz Potovanja ljudi knjige smo dobili kmalu po izidu originala, sledil je prevod romana Pravek in drugi časi, ki ga je prevedla Jasmina Šuler Galos, in prevoda romanov Dnevna hiša, nočna hiša ter Beguni; oba je prevedla Jana Unuk.
TINA M. VALENČIČ
