Orlovsko gnezdo resnice odpira oči

> NOVA GORICA > Bartolov roman Alamut iz leta 1938 velja za svojevrsten fenomen v slovenski literaturi. Preveden je v številne jezike, tudi v angleščino.

Na prvi pogled pripoveduje eksotično zgodbo o islamski verski sekti izmailcev, umeščeni v 11. stoletje v Iranu na trdnjavi Alamut, znani kot orlovsko gnezdo, kjer vodja Hasan Ibn Saba s pomočjo verskih in vojaških učiteljev vzgaja fedaije, vrhunsko usposobljene bojevnike, pripravljene na vsakršna dejanja in žrtve.

V središču je zgodba mladega Ibn Tahirja, najodličnejšega med učenci, ki pa v trenutku odločitve spregleda, da je žrtev strahotne manipulacije.

Dinamična uprizoritev mladih novogoriških igralcev je sestavljena iz kar 49 prizorov, nekateri so večdelni. “Maturitetno uprizoritev začnem snovati že spomladi, takoj ko je objavljen tematski sklop za maturo. Še pred poletnimi počitnicami smo z dijaki skupaj prebrali dramsko priredbo Dušana Jovanovića, jeseni pa že začeli z vajami,” pojasnjuje režiserka ter mentorica za govor in igro Nataša Konc Lorenzutti. “Dušan Jovanović je svojo priredbo Bartolovega romana pripravil za uprizoritev v SNG Drami Ljubljana leta 2005 v režiji Sebastijana Horvata. Njegovo dramatizacijo sem za našo zasedbo precej preuredila. Držala sem se njegove delitve na dejanja in sosledja prizorov na Alamutu, ki pa sem ga prepletla s prizori vrtov, tako da se prizorišča v naši uprizoritvi ves čas izmenjujejo.”

Ker so njihovi razredi večinsko dekliški, je morala najti vloge za vse: “Seveda sem, preden sem tako priredila besedilo, prosila avtorja za dovoljenje in ga tudi dobila.”

Na predstavo, ki traja slabi dve uri, so se dijaki v povprečju pripravljali sedem ur na teden, našteli pa so tudi veliko dodatnih. “Večkrat smo se dobili po manjših skupinah, s posameznimi dijaki, ki imajo glavne vloge, in vadili detajle, monologe, dialoge. Bili so izredno prizadevni. Projekt smo izpeljali skoraj brez napetosti in slabe volje. Največ poglobljenega dela smo opravili v zgodnjih jutranjih urah. Delali pa smo nekajkrat tudi ob petkih popoldne in ob sobotah,” še dodaja režiserka. Premiero so imeli 9. februarja, zatem še nekaj ponovitev v šolski gledališki dvorani ter na dvojezični šoli v Lendavi.

Pri pripravi uprizoritve je sodelovalo veliko dijakov in profesorjev. Med slednjimi je tudi Igor Sviderski, ki je poskrbel za koreografijo, Jelena Uršič, ki je s svojo skupino pri likovni delavnici zasnovala sceno, kostume in tiskovine ter tudi sama šivala, barvala, izdelovala rekvizite, in Ivo Špacapan, ki je za uprizoritev napisal in tudi posnel izvirno glasbo.

ANA CUKIJATI